9. dec. 2011

Jacob's Ladder (1990)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

V svetopisemski prispodobi "lestve", ki povezuje tuzemski svet in onstranstvo, se angleški režiser Adrian Lyne (za razliko od zase značilnih romanc in erotičnih trilerjev Flashdance, Nine 1/2 Weeks, Fatal Attraction, Indecent Proposal ter Unfaithful) ukvarja z vietnamskim sindromom in srhljivimi psihološkimi posledicami vojnih travm. (Menda ga je z nelinearnim zaporedjem in končnim zasukom navdihnila tudi kratka zgodba Ambrosa Bierca An Occurrence at Owl Creek Bridge.) V temačni alegoriji predsmrtne izkušnje vojaka Jacoba Singerja (Tim Robbins), ki leta 1971 ranjen umira v neki vojni bolnišnici sredi delte Mekonga, se skozi paranoične blodnje in naraščajočo preganjavico (visoko izobraženega) moža čedalje bolj omračenega uma loteva sestavljanja vzporednih resničnosti njegovega (nekdanjega) življenja, ki se pred njegovimi očmi nenehno nizajo v drugačno flashback sosledje. Nekoč je bil kot ugleden profesor poročen s svetlolaso Sarah, imela sta tri sinove, a je najmlajši Gabriel (Macaulay Culkin) umrl v tragični prometni nesreči in zakonca sta se (neuradno) ločila; v drugi morasti paraleli pa v umazanem socialnem stanovanju živi z latino sodelavko s poštnega urada Jezebel (Elizabeth Peña) in ga mučijo groteskne halucinacije z demonskimi bitji, ki mu strežejo po življenju. Njegov prijatelj in kiropraktik Louis (Danny Aiello), ki mu redno naravnava boleč hrbet, ga skuša ohraniti pri zdravem razumu, a je Jacob vse bolj prepričan, da je v resnici žrtev zarote tajnih vladnih služb in pokvarjenih pravnikov, ki skušajo prikriti dejstvo, da so (tudi) na ameriških vojakih v Vietnamu preizkušali za um trajno škodljiva sintetična mamila in medicinsko sporne halucinogene snovi.

Lyne v svojem najmanj tipičnem (in vsaj zame najboljšem) filmu sijajno preučuje motive psihološkega (arhetipsko sanjskega ali predsmrtnega) preskoka subjektivne resničnosti, kakršne so sicer dodobra usvojili režiserji kot David Lynch v svojem Lost Highway (1997) in drugod, legendarni John Carpenter v In the Mouth of Madness (1994) ter Schumacher v svoji Tanki liniji smrti (1990), vidimo jih tudi v zanimivem Austerjevem mističnem trilerju Lulu on the Bridge (1998). Dantejevske fantazmagorije vzporednih (po meri prirejenih in čudaško birokratskih) peklenskih svetov in vizije dylandogovske zone somraka se (z izrazito seksualno konotacijo sadomazohizma) loteva še Clive Barker v kultni franšizi Hellraiser (1987) in umotvorih tipa The Midnight Meat Train (2008), alegorije človekove nečimrnosti in dvoličnosti Taylor Hackford v Hudičevem advokatu (1997), okultne versko-psihološke dimenzije soparnega ameriškega juga in neusmiljene človeške srži pa Alan Parker v svojem slovitem Angelskem srcu (1987). Motivi demonske prezence, ki preganja živečega (ker ta običajno ne ve, da je v resnici umrl; od Shyamalanovega Šestega čuta do Amenábarjevih Vsiljivcev), so pravzaprav postali žanrska stalnica in prerasli v prepoznaven filmografski element, ki ga srečujemo še v mnogih današnjih grozljivkah (film Jakobova lestev groze je menda neposredno navdihnil celo igričarsko franšizo Silent Hill in druge).

Jakob je odšel iz Beeršébe in potoval proti Haránu. Dospel je do nekega kraja, in ker je sonce že zašlo, je tam prenočil. Vzel je enega od kamnov tistega kraja, si ga položil za vzglavje in zaspal na tistem mestu. V sanjah se mu je prikazala lestev [stopnice], ki je bila postavljena na zemljo, vrh pa ji je segal do neba. In po njej so Božji angeli hodili gor in dol. [1 Mz 28]


Celovečerec Adriana Lyna in scenarista Brucea J. Rubina (čigar razvpita zgodba je mistična ljubezenska limonada Duh z rajnkim Patrickom Swayzejem in Demi Moore) bi sicer težko označili za (tipično) grozljivko; bolj kot standardnih posebnih učinkov body-horror prikaza izkrivljene percepcije realnosti se namreč poslužuje slikarskega navdiha in groteskno izmaličenih figur apokaliptičnih umetnikov kot Francis Bacon, Hieronymus Bosch ali Gustave Doré. Tako ustvari mračno in za spoznanje biblično (a celo za zadrtega pogana in nasprotnika teološke simbolike nemoteče) vzdušje transcendenčne perspektive o žalovanju, oklepanju spominov in prizadevanjih za odrešitev (pa tudi pikro satiro o grehih ameriškega vojaškega imperializma), ki pa (prav zato) brez odvečne patetike deluje nepopisno ganljivo, tolažilno in celo spokojno.

Eckhart saw Hell too. He said: The only thing that burns in Hell is the part of you that won't let go of life, your memories, your attachments. They burn them all away. But they're not punishing you, he said. They're freeing your soul. So, if you're frightened of dying and... and you're holding on, you'll see devils tearing your life away. But if you've made your peace, then the devils are really angels, freeing you from the earth.

4 komentarji:

  1. Tole je pa eden izmed tistih filmov, ki sem jih videl premlad in preveč na silo, tako da mi ni dogajal. Bo potreben ponoven ogled in reevalvacija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsekakor, mladi kolega, :) tole je IMHO čistokrvni kult (svojega žanra), vreden ogleda.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zelo dober in pomenljiv film! Je pa preteklo že nekaj vode od ogleda in definitivno bi ga bilo vredno osvežiti.

    OdgovoriIzbriši
  4. mene taki filmi razpizdijo

    ta, fight club, casualties of war


    :)

    OdgovoriIzbriši