7. dec. 2011

Little Children (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriški igralec, glasbenik, producent, scenarist in režiser Todd Field je (kot kaže) nenavadno vsestranski in sila nadarjen filmski ustvarjalec. Kot glumača se ga bržčas spomnimo iz Allenove komedije Radio Days (1987), zabavne prepišne katastrofščine Twister (1996) ter poslednjega Kubrickovega umotvora Eyes Wide Shut (1999), kjer je v nekakšni samoreferenčni vlogi zaigral džezovskega pianista (ki ga s prevezanimi očmi vsakokrat pospremijo na skrivno prizorišče orgij elitnega kulta). Kot režiser je huronsko navdušil občinstvo in strokovno javnost že s celovečernim prvencem In the Bedroom (2001), odlično kriminalno dramo s Tomom Wilkinsonom, Sissy Spacek, Nickom Stahlom in Mariso Tomei, ki si je prislužila kar pet oskarjevskih nominacij. Izjemen občutek za naraščajočo atmosferičnost, kljub navidezni prepoznavnosti motivov izviren scenarij, dramaturgijo in karakterizacijo likov je dokazal tudi v naslednjem projektu, po istoimenskem romanu avtorja Toma Perrotte (sicer tudi koscenarista) posneti drami Mali otroci, kjer vnovič zbere zvezdniško ekipo (tri oskarjevske nominacije in plejada drugih odličij) ter iz vsakogar iztisne dovršen performans.


In vse te stereotipne figure, ki jih Mali otroci postopno povezujejo v mračno grotesko bivanjske skupnosti, delujejo malodane grozljivo in šokantno, zakaj prav vse se zdijo neizogibno ujete v izpete iluzije in idealistične podobe svojih življenj. Odrešeni so le tisti, ki si upajo kršiti sveta pravila in razbliniti percepcijo ameriške lepote. —Jan G.

Drugi celovečerni Fieldov projekt kot kakšna sodobna različica Flaubertove Madame Bovary prinaša pronicljivo, po malem cinično in (zlasti z žanrskim elementom voice-over naracije Willa Lymana) zbadljivo študijo arhetipske sprenevedave (ameriške) suburbije, kajpak jasne prispodobe za obče stanje inertnosti postmoderne družbe in aktualne družbeno-ekonomske paradigme: psihosocialno-seksualna patologija za politično korektnimi stenami mirne soseske, banalno lagodna eksistenca razvajenega in hinavskega višjega srednjega sloja, boleče razlike v zatajenem družbenem ozadju in poreklu, zdolgočaseno prešuštvovanje in apatično podoživljanje iluzornih mladostniških aspiracij, izživljanje frustracij in kompenziranje zakoreninjenih travm vsakogar — vse to pa kot roditeljska sublimacija in pretveza za skrb "malih otrok": nekateri jih zlorabljajo za lastna čustvena zadoščenja in kot orodje v prikazu vzvišenosti, drugim služijo za vir sprevrženih nagnjenj in zadovoljevanje perverznih fantazij, tretjim so opomnik potlačene zagrenjenosti (spričo preteklih napak) in zgrešenih družbeno pogojenih pričakovanj o samoumevnosti starševske ljubezni.



When I read it in grad school, Madam Bovary just seemed like a fool. She marries the wrong man; makes one foolish mistake after another; but when I read it this time, I just fell in love with her. She's trapped! She has a choice: she can either accept a life of misery or she can struggle against it. And she chooses to struggle. —Some struggle. Hop into bed with every guy who says hello. —She fails in the end, but there's something beautiful and even heroic in her rebellion. My professors would kill me for even thinking this, but in her own strange way, Emma Bovary is a feminist. —Oh, that's nice. So now cheating on your husband makes you a feminist? —No, no, it's not the cheating. It's the hunger. The hunger for an alternative, and the refusal to accept a life of unhappiness.

Ob jasno artikulirani metafori ameriške "predmestne (ljubezenske) drame" skorajda ne gre brez asociativne paralele vsaj s sijajnima Lepoto po ameriško (1999) ter Krožno cesto (2008) režiserja Sama Mendesa, čigar (zdaj že) nekdanja soproga Kate Winslet (Heavenly Creatures, Titanic, Quills, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, The Reader, Contagion) vsakokrat dokazuje, da je preprosto ena najboljših igralk svoje generacije. Igralska zasedba, posebej pa sijajna karakterizacija nenavadno poistovetljivih, simpatetičnih, mesenih in večplastnih likov, je ob posrečeno "literarni" podobi in kričeči sporočilnosti ena največjih odlik filma in jo gre prav gotovo pripisati (tudi) režiserjevi spretnosti; izpostaviti gre izjemnega Jackieja Earla Haleyja (zaslužena nominacija za oskarja) kot nespodobnega razkazovalca in pedofila, pa tudi depresivnega ex-cop vigilanta Noaha Emmericha (spomnimo se ga kot najboljšega Trumanovega prijatelja), gospodinjskega očeta in soprogi podrejenega nekdanjega športnika Patricka Wilsona (Hard Candy, Insidious) in še marsikoga. Prazaprav imam — vsaj, kar zadeva to plat filma — eno samo pripombo: urgh, da bi kdo dejansko prevaral prelestno Jennifer Connelly?



In his wildest dreams Larry would never have imagined he'd once again be in this position, where precious minutes count. Tonight he could save a life. He knew Ronnie had done some bad things in the past, but so had Larry. You couldn't change the past. But the future could be a different story. And it had to start somewhere.

1 komentar: