30. dec. 2011

Manhattan (1979)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Zadnji zapis v letu 2011 bi (brez pretencioznega hlinjenja nekakšne "objektivne analize" in pretirane razumskosti) rad namenil nečemu posebnemu (kakor bi si želel, da bi veljalo tudi za moj čas, posvečen sedmi umetnosti) in nobenega filmskega ustvarjalca se ne morem spomniti, ki bi bil za to priložnost primernejši od Woodyja Allena. Če bi že moral izbrati enega samega najljubšega režiserja, potem je nedvomno to on; veliko težje bi se odločil, kateri izmed njegovih filmov mi je najljubši. Doslej sem, kolikor se spomnim, pisal o sijajnih Crimes and Misdemeanors (1989), Hannah and Her Sisters (1986), Anything Else (2003) in nazadnje o Vicky Cristina Barcelona (2008); ker pa je briljantni scenarist in režiser doslej posnel skoraj 50 filmov oz. od slavnega (s štirimi oskarji in mnogimi drugimi odličji nagrajenega) Annie Hall (1977) dalje povprečno vsaj po enega na leto (in med njimi ni nobenega slabega), je — vsaj količinsko — moj poklon temu velikemu Newyorčanu bolj skromen.



Že po naslovu, značilnem vinjetnem prologu in odlični Gershwinovi glasbeni podlagi sodeč (slovita Rapsodija v modrem je bila menda celo navih za film) je v črnobeli tehniki posneta romantično-komična drama predvsem Allenov poklon rodnemu mestu. V zgodbi se tipično prepletajo sodobne ljubezenske in eksistenčne dileme (psevdo)intelektualističnih urbanih likov, pomešane z njegovo nevrotično seksualno negotovostjo in večnim poskušanjem racionaliziranja duhovno-versko-etičnih vprašanj (kot satirična kompenzacija privzgojene slabe vesti ob pomanjkanju vere). Poročeni (Michael Murphy) varajo soproge, partnerji se menjavajo, zveze se končujejo in nekdanje ljubimke (Diane Keaton) enega moškega po novem hodijo z njegovim najboljšim prijateljem, dvakrat ločeni moški srednjih let (Woody Allen) se spuščajo v razmerja z mladoletnicami (Mariel Hemingway), medtem ko njihove nekdanje žene (Meryl Streep) pišejo romane o propadlem zakonu — pri Woodyju resnično nema da nema, bi lahko rekli. Posebej pomenljivo ironičnost predstavlja nepričakovana psihoanalitično-metafilmska dimenzija oz. podobnosti zgodbe s poznejšim Allenovim zasebnim življenjem, njegove romance z Diane Keaton in pozneje Mio Farrow, nazadnje pa z njuno korejsko posvojenko Soon-Yi Previn — kot rečeno, pri Woodyju lahko pozabimo na mejo med družbeno priznanim in legitimnim. Morda je prav to največja vrlina njegovih filmov: ta čudovito pristen, pa prav nič moralno obsojajoč ali dvoličen občutek, kako smo vsi krvavi pod kožo; s čimer bolj kot na katerikoli drug način kaže, kako svojega občinstva ne podcenjuje in ne gleda zviška.

An idea for a short story about, um, people in Manhattan who are constantly creating these real, unnecessary, neurotic problems for themselves, because it keeps them from dealing with more unsolvable, terrifying problems about ... the universe.



Z značilnimi vizualnimi (s Panavision kamero Gordona Willisa) in konceptualnimi pokloni D. W. Griffithu, Chaplinu, Bergmanu in italijanskim neorealistom, v glavnem Felliniju (ter z večkratnimi neposrednimi namigi na Renoirovo klasiko La grande illusion), zlasti pa z nepopisno duhovitim scenarijem in s fascinantnimi, otipljivimi in mesenimi liki, je Allen posnel film, ki mu menda sprva sploh ni bil všeč (domnevno je celo prosil odgovorne pri studiu United Artists, naj ga ne producirajo) — nazadnje pa si je razen dveh oskarjevskih nominacij, bafte, cezarja in drugih nagrad kot "kulturno pomembno umetniško delo" leta 2001 prislužil še častno mesto v Nacionalnem registru ameriške ustanove Library od Congress.

You have to have a little faith in people.

1 komentar:

  1. že kakšno leto čaka na disku, da ga pogledam

    samo, vseh dobrih filmov ni pametno pogledat takoj, saj si pripisujem vsaj še 30 let življenja :D

    OdgovoriIzbriši