22. dec. 2011

The Party (1968)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Humor je sila nenavadna reč. S človekom sva si lahko ideološko, politično, nazorsko, socialno in kulturno na nasprotnih bregovih — a če se ujameva pri smislu za humor, vse druge razlike v hipu izginejo. Bržčas ima to kaj opraviti s podobno miselno dojemljivostjo ali že-kakšno (čustveno?) inteligenco ali asociativnimi preskoki, kaj pa vem. Še bolj zanimivo je to, kako se pri današnjih komedijah Bena Stillerja, Jacka Blacka, Owena Wilsona, Willa Ferrella in Steva Carella praviloma bolj ali manj kislo nasmiham (pri umotvorih Adama Sandlerja pa v obupu tlačim glavo v mikrovalovko in izpiram oči z varekino), dočim se pri skoraj pol stoletja stari komediji še vedno od srca krohotam. Pove to več o meni (tj. gledalcu) ali o filmu?



Razvpiti hollywoodski bad boy Blake Edwards (1922—2010) je kot eden poslednjih ameriških scenaristov/režiserjev gentlemanske generacije iz stare šole predrzno podržaval porogljivo zrcalo "tovarni sanj", da so se v odtenkih od črnega humorja do pretanjene satire vanj ujeli odsevi pritlehnosti in sprenevedave popačenosti bleščeče zabaviščne industrije. V izjemni kinematografski karieri se je sicer loteval nadvse raznolikih konceptov: verjetno se ga spomnimo (vsaj) po nepozabnih mojstrovinah Days of Wine and Roses (1962), Zajtrk pri Tiffanyju (1968), Darling Lili (1969) in seveda po kultni seriji o Rožnatem panterju ter policijskem inšpektorju Clouseauju. Blake Edwards in Peter Sellers sta prvič sodelovala prav pri prvem delu komične franšize in sta jo skupaj nadaljevala do sedmega dela Trail of the Pink Panther (1982), ki pa dve leti po Sellersovi smrti vključuje zgolj neuporabljene posnetke iz prejšnjega filma. Komedija zmešnjav The Party je njun edini (po vrsti tretji) skupni projekt brez bebavega policista s francoskim naglasom in karirasto čepico.

Briljantni angleški glumač Peter Sellers (1925—1980) velja ne le za enega najbolj genialnih komikov sploh, temveč za enega najboljših igralcev vseh časov tudi sicer. Od kultne črnohumorne Kubrickove politične farse Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964) in Allenove veseloigre What's New Pussycat (1965) do pretanjenega performansa prostodušnega vrtnarja Chanca v Ashbyjevem Being There (1979) je izkazoval neskončne nianse izraznosti in glumaške rahločutnosti. Sellers je bil nedoumljivo kontroverzna filmska figura z izmakljivo identiteto, docela predan svojim likom na velikem platnu; njegov humor je s telesnimi gegi Rowana Atkinsona, s parodično resnobnostjo Leslieja Nielsena in z očarljivo sočutnostjo Gena Wilderja presegal okvire žanra in zvrsti; s širino svojega performansa in z nekakšnim melanholičnim odsevom likov iz časa nemih burlesk pa je vselej prinašal neverjeten spekter razpoloženjskih motivov.



Zgodba je preprosta in verjetno za Edwardsa tipična: na zabavi v razkošni vili vplivnega filmskega producenta se po pomoti znajde prav tisti, ki bi ga lastnik sicer najraje izgnal iz države ter filmske industrije nasploh: tretjerazredni indijski stranski igralec Hrundi V. Bakshi (Sellers), ki je bil s svojo nepopisno nerodnostjo nedavno razdejal prizorišče snemanja nekega vojnega filma in z nepremišljenostjo povzročil velikansko škodo. Na zabavi se kot riba na suhem spoznava z ekscentričnimi gosti in pomembneži iz sveta zabave in s kulturno drugačnostjo — ob nepozabnih pripetljajih z bazenom, večerjo, straniščem, zvezdniškimi povabljenci, mladičem slona, čedalje bolj pijanim natakarjem (Steve Franken) in še čem — poskrbi za nadvse pester in absurdno zabaven večer.

Kot kakšna psihedelična groteska hollywoodskega kiča šestdesetih let je film Blaka Edwardsa razmeroma eksperimentalne narave (nekateri ga imajo za njegov najbolj eklektičen in radikalen projekt) in se od gestikulacijskega neorealizma Jacquesa Tatija (Bakshi se tako kot njegov Monsieur Hulot vozi v smešnem trikolesniku) po chaplinovsko pomika k aspektom dinamične, situacijske novodobne komedije. Skoznjo pronicajo nezgrešljive kritične osti, uperjene zoper dekadenco hollywoodske srenje (v širšem smislu vse zahodnjaške družbe) in zlaganost uglajenega družbenega pročelja. Dodajmo še sijajno barvitost anamorfne Panavision kamere priznanega snemalca Luciena Ballarda (The Killing, The Wild Bunch, True Grit, The Getaway) in prepoznavno glasbeno kuliso slavnega Henryja Mancinija — pa dobimo recept za čistokrvno, nesmrtno, polnovredno (in vselej aktualno) filmsko klasiko.

5 komentarjev:

  1. Klasika! Eden tistih, ki ga ne moreš nehati gledati, ko ga ponovno kje zaslediš na TV. Zmaga pa scena pri večerji:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Globok priklon mojstru komedije P. Sellersu, čeprav me je najbolj prevzel v bolj umirjeni vlogi filma Being There. Škoda, da je tako hitro odšel zabavati ljudi na oni svet.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem bolj pristaš Edwardsovih Pasjih sinov (S.O.B), čeprav je The Party tudi fajn. Edwards in Seller sta bila res nepozabna kombinacija. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, tudi meni je bil zanimiv. :) Kakor ugotoviš, če greš z miško čez drugo sliko tega prispevka - filmoljubov Easter egg !

    OdgovoriIzbriši
  5. Hehe, velikonočna jajčka so malce izven božičnega konteksta. Je pa to res šokanten prizor za ljubitelje nedolžne varuške. :)

    OdgovoriIzbriši