29. jan. 2012

The Artist (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Kdo je umetnik? Arhetipski lik, ki se z integriteto lastnega izraza — ne toliko z vsebino svojih kreacij kolikor z družbenopolitičnim statementom in obče kritičnim pogledom — upira prevladi čedalje lahkotnejše in vse bolj prazne forme nad substanco. Ponavadi to pomeni, da je kot aktualni ustvarjalec videti absurdno staromodno in civilizacijsko preživeto, da na vse kriplje poveličuje tradicionalizem (kakor da bi se bal vsakršnih sprememb in tehnološkega napredka), da v svoji čudaškosti podpira status quo in je privzeto sprijaznjen s subverzivno vlogo outsiderja, ki mu jo (zato) pripisuje družba, odrivajoč ga na socialno-kulturno obrobje. A glej ga zlomka: ko mine dovolj časa, ga taista prozaična družba jame povzdigovati na kreativni piedestal in malikovati njegovo neuklonljivo ekscesnost, češ za kakšnega pristnega vizionarja naj bi šlo. Ironično, kaj?

Piše se leto 1927. George Valentin (Jean Dujardin), velika zvezda nemih filmov, se udeleži premiere svojega novega filma. Obkrožen z oboževalkami se veselo nastavlja fotografom, ko po naključiju spozna prikupno Peppy Miller (Bérénice Bejo), ki se v soju žarometov počuti odlično. Na setu njegovega naslednjega filma George med statistkami opazi Millerjevo in od studijskih šefov zahteva, naj ji dodelijo opaznejšo vlogo. Peppy konča v Georgovi garderobi, a njen odnos z igralcem kljub obojestranski naklonjenosti ostane nedorečen. Od tega trenutka Millerjeva strpno gradi kariero, napreduje iz filma v film in ko se ji ponudi možnost nastopa, v novotariji imenovani zvočni film, brez zadržkov pograbi ponujeno. Na drugi strani se Valentin vztrajno otepa zvočnega filma, prepričan, da gre zgolj za modno muho, ki bo hitro minila. Čas mineva, navdušenost občinstva nad zvočnim filmom je vedno večja, nemih filmov je vedno manj. George trmasto vztraja pri odločitvi, da ne bo snemal zvočnih filmov in ko studii objavijo konec snemanja nemih filmov, se odloči, da bo sam financiral svoj naslednji nemi film. Premiera njegovega filma se sovpada s premiero novega filma Peppy Miller, ki je v tem trenutki že velika zvezdnica, na višku slave. —Filmski kotiček

The Artist je tozadevno ultimativna metafilmska izkušnja in fantastičen poklon neki dobi klasične kinematografije. Ne samo, da je to nemi črnobeli film iz leta 2011 (s sijajno glasbeno kuliso), ki prikazuje obdobje nemih črnobelih filmov ("Najmočnejše orožje filma je izjemen občutek balansiranja med tradicionalnimi prvinami nemega filma in potrebo po upoštevanju aktualnih zapovedi sodobnega filma."Goodfella) in je v tehničnem ter produkcijskem smislu izdelan do potankosti enako kot avtentični umotvori iz leta 1929 (vključno z natanko ustreznimi odtenki senc in igro svetlobe, montažo, kadriranjem in igro — tj. nobenih računalniških učinkov in digitalne konverzije), temveč predstavlja tudi sijajno rekurzivno samoreferenco ali mise en abîme (v začetnem kadru črnobelega nemega filma občinstvo v gledališču gleda črnobeli nemi film, v katerem ujetnik nekakšnih bondovskih antagonistov kljub mučenju z elektriko "noče spregovoriti"; igralec George Valentin pa medtem iz odrskega zakulisja nemo opazuje samega sebe kot lik v nemem filmu) — tj. "zgodbo v zgodbi v zgodbi" — in pomenljivo satirično zgodovinsko interpretacijo malone identične dileme slavnega Charlieja Chaplina,* ki se je (kot ena mnogih prepoznavnih figur časa nemih burlesk) zaman upiral pohodu zvočnega filma. V svojem zadnjem nemem filmu Moderni časi (1936) v resnici ni spregovoril, film ozvočijo le nerazločna radijska glasba ter ambientalni in mehanski zvoki; in to je bil eden zadnjih "nemih" filmov nasploh. Zanje je bila značilna ekspresionistična igra (saj so morali igralci z mimiko obvladati celoten emotivni razpon) in brezčasna, univerzalna pripovedna dimenzija (saj je ni omejeval denimo konkreten jezik nastopajočih, če odštejemo vinjetne mednapise, ponavadi angleške enovrstičnice), primarna govorica umetniškega izražanja — tako kot indonezijske (oz. kitajske ali indijske) senčne lutke ali sodobna pantomima in druge prvobitne teatralne oblike starodavnih kultur.

Filmov, kot je The Artist, že dolgo ne snemajo več. Tudi gledalcev, ki bi odraščali z nemimi črnobelimi filmi, ne delajo več. Iz vsakega kadra tega filma veje, da je nastal iz čiste, skoraj romantične ljubezni do filmske umetnosti. Pravi cinefilski izdelek v črnobeli tehniki, brez zvoka, posnet v maniri holivudskih filmov iz 20-tih in 30-teh let prejšnjega stoletja. Je krasen dokument davno minulega časa, umetelno vtkanega v našo sedanjost. Pravi preizkus ljubezni do filma za sodobnega popkorn gledalca. —Bigger Than Life


Kot rečeno: (še) bolj kot sama vsebina francoskega scenarista in režiserja Michela Hazanaviciusa (ter igralski performans, ki je čudovit) me navdušuje njegova širše angažirana sporočilnost oz. dejstvo, da kdo dandanes sploh posname tak film (in je deležen desetih oskarjevskih nominacij ter številnih drugih odličij) — očitno pravi film ob pravem času; še en dokaz njegovega umetniškega poslanstva. Ni mi všeč zgolj zato, ker je nem in črnobel (naziv tega bloga lahko navsezadnje upravičim s čim drugim kot z namigi o tem, kakšen prikrit artfag sem) — iskreno se mi zdi eden najzanimivejših (če že ne najboljših) filmskih eksperimentov zadnjega desetletja. In ne v smislu pokroviteljskega prikimovanja, češ za kako posrečen kuriozum gre, temveč kot absolutno nekaj najbolj edinstvenega, polnovrednega, večplastnega in drznega, kar smo videli v času novodobnih mojstrovin kot Transformers (2007), Disaster Movie (2008), Jack and Jill (2011) in drugih.
* Op. The heart of Chaplin's resistance involves his notions of how silent films artistically operate in contrast to sound films, or 'talkies'. First of all, Chaplin contends that talkies surrender the aesthetic beauty of film in exchange for an enhanced sense of realism. For Chaplin, the art of silent film-making lies within the beauty of the images arranged on the screen, and their ability to tell a story. Their relationship to the 'real' world is vague at best. This emphasis on style, on the way ideas are transmitted, marks Chaplin's early films. These intricate assemblies of images tell stories and convey meanings through evoking emotions, laughter mainly. The actors exaggerate gesture and expression to transmit a universal message which is only made specific by the viewer's imagination. Sound, on the other hand, brings an immediacy and specificity to film by allowing the transmission of ideas through speech. As a result, talkies become less artistic in Chaplin's terms because the eloquence of form gives way to the eloquence of content.
   Chaplin also criticizes sound as diminishing the universal quality of film. He comments that the silent film's message reaches the entire spectrum of "intellectual and the rank and file." He attributes this to the fact that so much of the silent film is left to the imagination; it is inclusive to nearly all viewers. This universal appeal of visual art allows the artist to communicate to a vast audience. Talkies, on the other hand, restrict the transmission of meaning immensely due to their increased specificity. Language inevitably alienates the viewer by dividing and defining along the contours of a specific society: race, politics, class, etc. These films no longer transmit an universal message, rather they tell a specific story in a specific language of images and words. More generally, talkies restrict the international appeal of film by limiting the audience to English speakers. (vir: Transcriptions Project Homepage)

43 komentarjev:

  1. Si mi pocedil sline, pa poprej nisem bil kdove kako neučakan za ogled dotičnega filma. Lepo, zelo lepo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, ampak sem skoraj prepričan, da se vsi ne strinjajo z mojo oceno in vtisom.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz bi mu od tvoje ocene odščipnil eno pikico. Takšno filmsko udejstvovanje je sila romantično, všečno, filmofilsko... Toda če bi mu dodali barve in zvok, bi še bolj bodla v oči povprečna zgodba in to me najbolj moti.

    OdgovoriIzbriši
  4. a goodman igra? no, ta film pri meni ne more več dobiti negativne ocene ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Drži, Goodman je tisto. Ne vem, ali je zaradi formata (film je posnet v avtentičnem formatu iz tistih časov 1,33:1), ali pa je zadnje čase postal bolj suh kot v najboljših letih.

    OdgovoriIzbriši
  6. Fak mi gre na kurac to ritolizništvo med tabo in Paucem, joj no, pa to meji že na ljubezenski odnos, jebemti :)

    Pauca si namreč za ogled tega filma prepričal šele ti, to, da je pobral vse mogoče nagrade, da mu letos vsi pojejo največ hvalnic in da je resen kandidat za glavnega oskarja, ni bilo dovolj :)

    OdgovoriIzbriši
  7. O, moj največji oboževalec se oglaša. Dobrodošel in hvala za ta prijazni komentar. Smo malo ljubosumni, kaj?

    OdgovoriIzbriši
  8. kje si ga gledal? je že na policah?

    ker sem se že nekajkrat pogovarjal s folkom, da bi si želel videti res en pravi oldschool film, kjer bi uporabili vse tehnike iz klasične dobe (no, ta gre pa še en korak dlje :P )

    OdgovoriIzbriši
  9. Bigger Than Life30. 01. 12 12:25

    O, kul zapis! Pa hvala za moj vložek:) Mi kar laska.

    OdgovoriIzbriši
  10. Izzy ne trapaj spet. Film bi pogledal v vsakem primeru, je pa res da ga ne cakam tako zelo kot sem ze kaksnega. je pa imho filmoljubov zapis vec kot odlicen in ze samo to dejansko pocedi sline. se pa velicine in pompoznosti filma zavedam.
    Torej... filma ne bom videl zgolj zaradi tega zapisa. ne vem kje si to prebral.

    OdgovoriIzbriši
  11. Filma ne bi gledal, če bi ga Filmoljub pošinfal, tako kot on ne gleda filmov, ki jih ti pošinfaš :)

    Kot sem rekel, bila bi odlična za zakonski par, saj bi se izvrstno dopolnjevala in si ogledala le polovico filmov vsak posamezno :)

    Ker pri filmih vama je pač najbolj važno to kaj kdo izmed vaju misli o njih :)

    Fak no :)

    OdgovoriIzbriši
  12. @t-h-o-r, lep screener ima, veš kje :)

    Meni ni bil prav posebej zanimiv, vsekakor ga ne bi mogel gledati še enkrat, zgodba je zelo osnovna. Igralec je karizmatičen, res. Neke hude plesne kariere mu vendarle ne napovedujem, malce leseno se je vrtel na koncu. Ni ravno Fred Astaire, no. :)

    Ob pogledu na igralko z začetka sem skoraj na rit padel -- to je vendar marsovka iz Galaxy Quest. :D

    OdgovoriIzbriši
  13. A Star is Born? Z zasukanim razpletom. Pa kolikokrat so že posneli to zgodbo ... Pa še jo bojo.

    OdgovoriIzbriši
  14. Bigger Than Life30. 01. 12 15:30

    Jaz npr. gledam vse, kar hvali Iztok Gartner:)

    OdgovoriIzbriši
  15. Da ostanem v fazonu, jaz ga bom pogledal samo zato, ker ga Bo kritizira :)

    In seveda zato, da vidim, če ga Filmoljub upravičeno tako zelo hvali :)

    Drugega razloga za ogled resnično nimam :)

    OdgovoriIzbriši
  16. Bigger Than Life30. 01. 12 16:22

    Meni je bil za ogled The Artista dovoljšen razlog podatek že samo to, v kakšni maniri je posnet, in to leta 2011! Definitivno se splača pogledat, ker ima presežek, ki ga mnogi filmi lanskega leta, kljub bolj inovativnim pristopom in zgodbam, nimajo. Kot pravim, retro film z aktualno poanto. Manj je včasih res več.

    OdgovoriIzbriši
  17. "Meni ni bil prav posebej zanimiv, vsekakor ga ne bi mogel gledati še enkrat, zgodba je zelo osnovna"

    seveda je, saj je fucking nemi film :D

    OdgovoriIzbriši
  18. :D Oh wow, LOL & ROLL, koliko komentarjev. It's fucking Xmas!

    Da pojasnim: mnogim se zdi precenjen zaradi zgodbe, ki kot-da ni bog-ve-kaj in že zaradi tega je menda 10 oskarjevskih nominacij močno pretirano. Razumem tovrstne argumente, a se tokrat (izjemoma) z njimi ne strinjam, ker:

    a) Od filma, katerega poanta je prav umetniška forma, pač ne moreš pričakovati intrigantne in nadpovprečno zapletene vsebine. Razen, če kdo meni, da bi moral biti daljši. Jaz ne.

    b) Kako pa naj bi skozi nemi film, tj. popolnoma brez dialogov, potekala kakšna bolj pomenljiva in kompleksna zgodba? (Tukaj se strinjam s @t-h-o-r-om.)

    c) Fartner je tako faking adorable kot vedno. :*

    OdgovoriIzbriši
  19. Okej, saj to z zgodbo imate kar prav, no. Niti ne moreš imeti česa bolj kompleksnega, manj univerzalnega (hm, univerzalno <--> oskarji nenazadnje).

    Ampak da leta 2011 potegnejo iz naftalina nemi film in posnamejo nek film, ki so ga že posneli, in igrajo na finto svežine, se mi zdi poceni trik in ne dam prav @Bigger Than Life. Ni vreden toliko (film). Mar kako premika medij morda, umetnost? Ali je samo hommage in throwback??

    OdgovoriIzbriši
  20. Zgodba "A Star Is Born" obstaja v treh različnih verzijah in nobena od njih ni nemi film. Res je določena podobnost z zgodbo Artista, če misliš tisto o nadebudni igralki, ki pride v Hollywood iskat slavo -- pa si prepričan, da ni nečesa podobnega še v 5000 drugih filmih? :)

    Sicer pa bi mu, kar se zgolj zgodbe tiče, tudi sam prisodil 8/10 ali celo 7/10 -- ampak ravno v tem se mi zdi vsa poanta, da zgodba NI poanta tega filma, saj skorajda nima lastne zgodbe -- ampak govori o vseh igralcih (George Valentin je npr. kombinacija Douglasa Fairbanksa, Rudolpha Valentina in Johna Gilberta, pa še koga) in njihovih usodah v času prehoda v zvočni film, govori o koncu nekega trenda in začetku nove umetnostne paradigme, je čista nad/meta/zgodba o tem, kako se je umetnost z drugačnim tehničnim sredstvom, ki zahteva novo percepcijo, za vselej spremenila -- nemara bolj kot vse tehnološke inovacije in 3D in Vojna zvezd in Avatar in vse drugo odtlej. V tem (in še čem, kar sem pa itak napisal) osebno vidim presežek tega filma. Pa naj ne moti ocena 9/10, lahko bi mu dal tudi 8/10, kakor predlaga Goodfella, pa bi bilo moje mnenje o njem enako.

    OdgovoriIzbriši
  21. Samo še tole. Res je, pri filmih, ki nimajo nobene teže in se gibljejo naokoli kot prosti radikali, velikokrat dam na mnenje blogerskih kolegov in marsikateri film zaradi tega ne gledam. Filmoljub, Jan, Goodfella in odvisnik od neodvisnih, so tisti, ki jim v slo blogosferi najbolj zaupam. Ampak Umetnika bi zaradi vse omembe, pompoznosti, verjetne kvalitete in izpostavljenosti ob različnih nagradah, zagotovo pogledal, pa če bi ga filmoljub še tako zavračal. Ponavadi filme, ki tako ali drugače štrlijo iz sivosti pogledam neglede na vse.

    Ampak bodi dovolj. Očitno smo po dolgem času spet pri govoru kdo vidi več filmov in kdo jih vidi manj. Ne pa kako jih vidi in kaj vidi. Pa saj ni važno, to smo dal že zdavnaj mimo.
    Zdaj se pa debati spet pridružim, ko pogledam film.

    OdgovoriIzbriši
  22. Bo, tik pred trenutkom odločitve, da naj se spustim s tabo v verbalni dvoboj, pogledam na tvojo stran, da vidim, s kom imam opravka, pa ugotovim, da imaš med doživetji The Duellists, ki je slučajno meni eden najljubših in najčudovitejših filmov, in zdaj ... se ne morem dvobojevati s tabo, čeprav bi bilo mogoče ravno zaradi te naključne povezave to celo primerno.

    OdgovoriIzbriši
  23. p.s. Mislim, že samo tisti prizor z Malcolmom McDowellom je vreden ene pike več, no. :)

    OdgovoriIzbriši
  24. No, jaz priznam, da meni Malcolm McDowell še v slabih filmih naredi prizor:)

    OdgovoriIzbriši
  25. Samo prizor z McDowelllom? Jooj, kaj tebi že napihne čoln, cameo pa pospešek na 1.5x ali koliko. :)

    Prehod na zvok je bila ogromna revolucija, pa je niso obdelali. Ali nimamo tukaj samo enega igralca, ki se mu je takrat kariera ustavila in en nov obraz, ki je istočasno vzcevetel? A ni šlo še za kaj morda? In zakaj na koncu govorijo? Meta prav res.

    OdgovoriIzbriši
  26. Pa mislim, da je stepanje že prej podloženo z zvokom (na sceni, 2. srečanje). Pa tiste sanje ... Zakaj niso naredili kompletno nemo, če so že tako dosledno simulirali premike kamere in montažne transmisije in vse to? Nekonsistentno. Prej utišan film kot nem.

    OdgovoriIzbriši
  27. Od kdaj se od nemega filma ne pričakuje dobre in kompleksne zgodbe? Joj no, pa saj niso bili vsi nemi filmi le od Stana in Olija. Ste pozabili na recimo The Birth of a Nation, Greed in Intolerance? To so tako dodelane in kompleksne zgodbe, da se z njimi težko meri katerikoli zvočni film.

    OdgovoriIzbriši
  28. \o/ Jaz vem. Ker ne bi bilo kul.

    Je razlog, da ne snemajo več takšnih filmov. Upam, da bo dobil vseh 10 oskarjev.

    OdgovoriIzbriši
  29. @Iztok, ravno včeraj sem gledal Notorious (1946, 720p rip), ne moreš narediti takšnega filma nemega.

    OdgovoriIzbriši
  30. Ma pusti zdaj posamezne primere, kaj ga serješ, govorim na splošno, o zgrešenem argumentu, da od nemega filma ne moreš pričakovati kompleksne in zajebano dodelane zgodbe. Saj imaš mednapise, jebemti.

    OdgovoriIzbriši
  31. A si tega mednapisa mislil? "I won't speak!!"

    @Bigger Than Life, Duelista sta huda, a ne. Prvenec R. Scotta pravzaprav, celovečerni vsaj. Najboljši prvenec vseh časov morda, heh, naslov ne bi bil tako neumen. Saj ne rečem, da je ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, tudi jaz ga imam za najboljši prvenec vseh časov! Si gledal mogoče tudi z s komentarjem režiserja, kako so ga snemali? To ti je šele zgodba! Noro!

      Izbriši
    2. lej, gnezdeni komentarji, nice @filmofljub ;)

      Heh, Duelista sta en izmed petih, desetih filmov, za katere sem še gledal s komentarjem. Tudi tisto je bilo prima, res. Komentirano zelo strastno. Ja, prvega ne pozabiš nikoli. :)

      Izbriši
  32. @Bo: Eh, zdaj me pa že hecaš (ali pa nalašč provociraš) s tem, zakaj je bil na koncu zvok in zakaj tisti sanjski prizor itd. V redu, no, očitno vsak vidi kaj drugega. Mimogrede, kaj sem našel: http://www.youtube.com/watch?v=o96faU6uWA0

    @Fartner: Umski dislektik kot vedno. Preberi še trikrat, bolj počasi, pa poskusi medtem (tudi) misliti. Jaz nisem rekel, da "od nemega filma ne moreš pričakovati kompleksne in zajebano dodelane zgodbe", spet obračaš besede v patetičnem poskusu pridobivanja pozornosti, kar imaš v svojem skromnem umu verjetno za "provokacijo". :)

    OdgovoriIzbriši
  33. "Ampak da leta 2011 potegnejo iz naftalina nemi film"


    best

    idea

    EVER

    OdgovoriIzbriši
  34. "Prej utišan film kot nem."

    bolj early talkie kot čisti nem film potemtakem :P

    OdgovoriIzbriši
  35. @filmoljub Wov. Ampak bom rekel pass.

    OdgovoriIzbriši
  36. No, leta 2005 so na ta način(torej kot nemi film) posneli tudi adaptacijo Cthulhujevega klica. Pač so hoteli narediti tak film, kot bi ga naredili za časa Lovecraftovega življenja. In tudi ta film je bil(sicer je šlo za drug nivo kot tu) precej uspešen. Tako da je očitno res nekaj na tem retro looku. Ampak... če sem iskren, je men tole branje mednapisov tooooolk odveč, da to ni res. Bom pa Artista vseen pogledal, že zaradi Goodmana, ki ga zadnje čase ne vidiš več nikjer. :D

    OdgovoriIzbriši
  37. Kdo bi si mislil, da bo nemi film povzročil toliko hrupa!

    OdgovoriIzbriši
  38. Mater kolk mi je žal, da filma še nisem pogledal in se nikakor ne morem vključiti v tole vročo debato filmskih sladokuscev. :D

    OdgovoriIzbriši
  39. Go Iztok! Pouči te nevedneže! Samo en je kralj slovenske blogerske scene, Iztok Fakin' Gartner, in iskanje pozornosti na njegov račun je višek patetike! Tale objava se skrije pred recenzijo velikega recenzista, pa če ga še tako ponižujete in se mu posmehujete!

    Anyway, filmu sem se mislil izogniti, ker sem predvideval, da mu takšna pozornost pripada le zato ker je črnobel in nem, a očitno sem se zmotil. Will see.

    OdgovoriIzbriši
  40. Pogledal The Artista in trdim, da to je v bistvu film leta. Metafilm, ki mu težko najdem par v zadnjih letih. Ne zaradi vsebine, pač pa povsem zaradi forme. Upam, da najdem besede, da moja občutja nekako ubesedim. Nadfilmska izkušnja, prav gotovo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma, ja, je skoraj film leta, mene je, kar je očitno že iz mojega mnenja, res navdušil! Čeprav je meni film leta vseeno Melanholija. Ta bo kulten tudi čez 10 let.

      Izbriši