26. jan. 2012

Blue Velvet (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

I'm seeing something that was always hidden. I'm in the middle of a mystery and it's all secret.

Kdor pozna Davida Lyncha — slovitega ameriškega postmodernega umetnika (kar sploh ni napačna ali pretirana oznaka, saj je tudi akademski slikar, skladatelj, oblikovalec in fotograf) filmskega nadrealizma par excellence — če bi morali izbrati en sam njegov najznačilnejši (ali nemara kar najboljši) film: kateri bi to bil?

Waking dreams are the ones that are important, the ones that come when I'm quietly sitting in a chair, letting my mind wander. When you sleep, you don't control your dream. I like to dive into a dream world that I've made or discovered; a world I choose ... [You can't really get others to experience it, but] right there is the power of cinema. —David Lynch

Seveda ni nujno, da se kdo strinja — a zame je to tukaj priobčeni. Vsaj, kar zadeva prepoznavne (in v okviru celotne Lyncheve filmografije ponavljajoče, vzajemno navezujoče se) motive, freudovski simbolizem in teme: groteskno izkrivljena sanjska cine-pokrajina in njene ekscesne figure, morasti elementi (neo)noira, težavna fatalka (Isabella Rossellini) in izprijeno zločesti zlikovci (Dennis Hopper), izguba spomina in psihosomatska deformiranost, nedoumljiva podzemna trohnoba (utelešena v gomazečih mravljah, morda surrealističen poklon Andaluzijskemu psu) izza živopisanega pročelja in bleščeče bele ograde idilične (ameriške) suburbije, popkulturna estetika voajerizma, metafilmsko nastopaški performansi pred arhetipskim gledališkim zastorom (tukaj modrim, žametnim) in nekoliko naivni junaki (Kyle MacLachlan, Laura Dern) na poti razpletanja skrivnosti, ki se vselej dotika primarnih stanj v odnosih med spoloma (Žižek: "Uganka ženske subjektivnosti tiči v vrzeli med vzrokom in učinkom; nikoli ne veste, kakšen bo odziv ženske.") oziroma lacanovske kategorije "absurdne vzvišenosti" (ridiculous sublime) — v Lynchevi dekompoziciji "realnosti", ki razgalja fantazijo in njene prvobitne "stvarne" sestavine. Kakor če bi skozi sanjske koncepte iskali prave pomene izza navideznih pomenov, ki jih v vsakdanjem življenju (na zavestni ravni) ne zaznamo in ne občutimo; to pa je seveda dvoumno in subjektivno, neotipljivo početje, za vsakogar drugačno, in v njem je mogoče slutiti zastrto družbeno-politično alegoričnost.

Do me a favor. Don't be a good neighbor to her anymore. Or I'll send you a love letter, straight from my heart, fucker! Do you know what a love letter is? It's a bullet from a fucking gun, fucker! You receive a love letter from me, and you're fucked forever! You understand, fuck? I'll send you straight to hell, fucker! Fuck you, you fucking fuck!

Vsaj v primerjavi s filmi kot Lost Highway (1997) ali Mulholland Dr. (2001) je zgodba dramaturško razmeroma premočrtna in je moč dosledno slediti njeni linearni, dasiravno temačni in psihosocialno patološko orisani "resničnosti" — od najdbe odrezanega človeškega uhlja (skozi katerega slušni kanal skupaj s kamero simbolično vstopimo naravnost v um protagonista in na koncu spet izstopimo iz njega) in razkrivanje čudaško bolestnega odnosa med barsko pevko ter njenim sadističnim pokroviteljem, seksualno nasilnim sociopatom Frankom (Dennis Hopper), ki jo neusmiljeno izsiljuje, potem ko je ugrabil njenega sina (ter domnevno umoril moža, čigar amputirani uhelj najde Jeff), do skrivnostnih likov "Rumenega moža" (oz. detektiva T. R. Gordona) in "Elegantnega moža" (oz. zakrinkanega Franka Bootha samega) ter morbidne dekonstrukcije "ameriških sanj" — med "radovednim" iskanjem perverznega in absurdnega v "normalnem", površinskem in vsakdanjem.

I had a dream. In fact, it was on the night I met you. In the dream, there was our world, and the world was dark because there weren't any robins and the robins represented love. And for the longest time, there was this darkness. And all of a sudden, thousands of robins were set free and they flew down and brought this blinding light of love. And it seemed that love would make any difference, and it did. So, I guess it means that there is trouble until the robins come.



Kaj in zakaj išče njegov nedolžni in čisti junak (MacLachlan), če vsebine ne interpretiramo po defaultu in za vsako ceno v luči freudovske psihopatologije? (Sicer razlage segajo od ojdipovskih kompleksov, kjer sta pevka Dorothy Vallens in njen mučitelj Frank Booth simbolna "starša" otroka, v katerem se prebujajo sprevržena spolna nagnjenja; do tega, da predstavljata dve nasprotujoči si pozunanjeni variaciji njegove deviantne osebnosti.) Fasciniran z nočno, neznano, nasilno, podnevi neopazno platjo dolgočasnega predmestja, se Jeffrey Beaumont (MacLachlan) detektivsko-voajersko loteva raziskovanja skrivnostne preteklosti in intimnosti trpinčene pevke. Zakaj? Bi ji rad zgolj pomagal — ali pa v objektu nezavednih impulzov tudi sam okusil slast trpkega sadeža mazohističnega izživljanja? Se podaja na senčno stran ameriškega sna ali na halucinantno odisejado potlačenih nagnjenj slehernika?

I can't figure out if you're a detective or a pervert. —Well, that's for me to know and you to find out.

4 komentarji:

  1. Odličen film... Se spominjam, bilo je nekje cca. 2000, 2001, ko je bil film na sporedu v zdajšnjem Kinodvoru. Neke noči, ko sem tam bil s kolegom na soku, na projekcijo ni prišel nihče. Film so vseeno zarolali in na moje vprašanje kako to, je biljeter odgovoril, da si film ne zasluži, da ga ne bi predvajali. Morda je imel celo prav. Vsekakor en boljših filmov ever. Das unheimliche.

    OdgovoriIzbriši
  2. res izjemen film, nepozabna in grozljiva izkušnja

    ampak po mojem ga je z mulholland drive imo še presegel :P

    OdgovoriIzbriši
  3. Z grozljivostjo po mojem ne, mogoče s čim drugim. Ampak ker je Blue Velvet 15 let mlajši, mu osebno vseeno dajem prednost.

    OdgovoriIzbriši
  4. G. Lynch ima kar nekaj izvrstnih filmov in zame je praktično nemogoče izbrati tistega top of the list. Z lahkoto pa izberem tistega, ki je name naredil največji vtis, predvsem zaradi svoje bizarnosti. Eraserhead (1977). To pa je en gnusen film.

    OdgovoriIzbriši