20. jan. 2012

Bridget Jones's Diary (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Dnevnik Bridget Jones se je leta 1995 začel kot literarna kolumna angleške publicistke Helen Fielding v levičarskem politično-ekonomskem londonskem tabloidu časniku The Independent; v hudomušnih prvoosebnih izpovedih je spremljal namišljeni ženski lik, obseden z modnimi trendi in medijsko vzbujenimi lepotnimi zapovedmi ter frustriran zavoljo lastne postave, kadilsko-alkoholnih razvad, ne več tako rosnih let in skoraj neobstoječega ljubezenskega življenja. Leto pozneje ga je avtorica objavila v obliki romana; komično-satirično čtivo je (zlasti med bralkami) postalo huronska uspešnica in je leta 1998 prejelo britansko nagrado za najboljše knjižno delo leta. Še tri leta pozneje se je v filmski adaptaciji (po scenariju Fieldingove idr.) v svojem prvem igranem celovečercu za velika platna preizkusila angleška režiserka Sharon Maguire. Film je bil odlično sprejet (Renée Zellweger pa deležna nominacij za oskarja, globus, bafto in drugih odličij) in je s proračunom 26 milijonov zelencev po svetu pridelal krepko več kot desetkratno vsoto. Seveda mu je sledilo nadaljevanje Bridget Jones: The Edge of Reason (2004), za prihodnje leto pa je predviden še tretji del Bridget Jones's Baby (2013). Juhej, veselo bo še naprej, zaprmej.

O filmu sicer niti ne bi pisal, a ga je moja lepša polovica gledala vsaj 17-krat — pa sem si rekel, da ne more škoditi, ako ga vsaj omenim. Čeravno nimam prave kombinacije kromosomov, da bi predstavljal osrednje ciljno občinstvo, moram priznati, da se mi je kot nekakšna parodizirana sodobna različica Prevzetnosti in pristranosti slavne pisateljice Jane Austen zdel sila zabaven — seveda niti Colin Firth (v romanu in istoimenski televizijski seriji "Fitzwilliam", tukaj pa "Mark" Darcy) niti Hugh Grant nista v njem po naključju (oba sta celo omenjena v knjigi Fieldingove) in kot celota deluje lahkotno zabavno. Ironično je, da (mi) je glavni lik oz. (po mojem rahlo precenjena) Renée s svojim umetnim angleškim naglasom pravzaprav še najmanj všečna, vsi drugi so (mi) bolj. Kot starša nerodne debeluške (če nič drugega, velja pohvaliti prepričljivo telesno preobrazbo Zellwegerjeve) sta fantastična glumaška veterana Gemma Jones in Jim Broadbent (zabavni Hot Fuzz, mlačni Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull, fenomenalni Leighov Another Year), Firth je v kvaziparodiji samega sebe nadvse posrečen, Hugh mi je pa tako ali tako (edino) všeč v vseh tistih vlogah, kjer igra sebičnega pizduna in ne dolgočasno predvidljivo stereotipnega "očarljivo nerodnega in prisrčno sramežljivega" angleškega nerda (beri: Štiri poroke in pogreb ter večina drugih vlog). Trivia: da, tisto je v resnici Salman Rushdie, avtor politično kontroverznih Satanskih stihov.

Skratka: vselej prijeten film za zabaven večer v dvoje. Zlasti, če lepša polovica prizna, da ga je itak gledala že 17-krat, in si zaželi še kakšne drugačne zabave. Mwa ha ha. -BAM!-, dve muhi na mah.

7 komentarjev:

  1. Točno zaradi svoje lahkotnosti in zabavnosti kot si napisal, je tole eden izmed najboljših chick flickov. Sej ne da bi ga gledal, ampak mi je moja tako povedala. :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Yeah sure, saj vem, saj vem. :P

    OdgovoriIzbriši
  3. moji mami je bila zelo všeč knjiga in še bolj film


    zato ga nisem gledal ...

    OdgovoriIzbriši
  4. I don't get it. No, važno da ti je všeč Banderas.

    OdgovoriIzbriši
  5. pač ženski filmi mi niso kaj posebnega, zato jih večinoma ne gledam :D


    glede banderasa pa popravek: všeč mi je banderas v desperadu/once upon a time in mexico :P

    OdgovoriIzbriši
  6. No ja. Si žal prikrajšan za masikateri fajn film; ne trdim pa, da je vsak chick flick ravno mojstrovina, kakopak. :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Eden prvih, ki sem ga videl na dvd ploščku. Prijetna zabava, nič več, nič manj. Mislim pa, da drugega nisem videl, tretji ima pa že tako bizaren naslov, da me že to odvrača. ampak hej, knjiga je baje hudo berljiva.

    OdgovoriIzbriši