6. jan. 2012

I Kina spiser de hunde (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kruta in izkrivljena kriminalna črna komedija režiserja Lasseja Spanga Olsena in scenarista Andersa Thomasa Jensena z anekdotičnim naslovom Na Kitajskem jedo pse je eden od tistih filmov, ki so v globalnem prostoru nekoliko širše promovirali dansko (žanrsko) kinematografijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po provokativnem von Trierjevem ekscesu Lom valov (1996) je bil to čas avantgardnega cine-manifesta Dogma 95 in tedaj smo osupli gledali naturalistični Vinterbergov Festen (1998) ter von Trierjev Idioterne (1998) — a kolikor se sam spomnim, me je še pred tem nadvse pritegnil sloviti Bornedalov psiho-nekro-triler Nattevagten (1994). Mislim, da sem tam tudi prvič opazil legendo danskega filma Kima Bodnio, ki je (vsaj name) naredil veliko trajnejši vtis od osrednjega protagonista tiste zgodbe. Poslej se je kot igralec kalil v različnih vlogah, a je njegove posmehljivo nasilne, socio/psihopatske in odkrito nacional(ras)istične like odtlej v veliki meri opredelila karakterizacija njegovega performansa v kultnem prvem Pusherju (1996) režiserja in scenarista Nicolasa Windinga Refna (Bronson, Valhalla Rising, Drive); še v veliki mednarodni uspešnici režiserke Susanne Bier Hævnen (2010) se nazadnje pojavi v podobnem liku (nemara tudi zato, ker je scenarij vnovič spisal Anders Thomas Jensen). Kakorkoli in kjerkoli že, njegov karizmatični nastop je vselej zapomnljiv; kar velja tudi za neko drugo slikovito figuro iz trilogije Pusher, namreč gologlavega srbskega mafijskega hrusta Radovana oz. nepozabnega (skoraj)naturščika Slavka Labovića (rojenega v Kolašinu v Črni Gori), ki se kot klanovski vodja Ratko v nekakšni metafilmski paraleli utelesi tudi v tukaj priobčenem. (Zdajle sem zašel že precej v geekovske podrobnosti ljubiteljske dimenzije, nemara ne tako zanimivih za vsakogar.)



Skratka: dobrotljivega in prijaznega bančnega uslužbenca Arvida (Dejan Čukić) slednjič zapusti partnerica, češ da je najdolgočasnejši moški na svetu. Še istega dne nesrečnež po naključju prepreči bančni rop v poslovalnici, kjer je zaposlen, in hipoma postane medijski junak dneva. Le da ga pozneje v izpraznjenem stanovanju obišče užaloščena soproga nesojenega roparja Franza (Peter Gantzler), ki je seveda končal za zapahi, in mu zaupa hvalevredni motiv moževega zločinskega, a v resnici obupanega dejanja: operacija na kliniki za zdravljenje neplodnosti je pač draga. Arvid se odloči, da bo načelen in pravičen, če že ne moralen, in bo zavoljo družinske sreče sočutno popravil, kar je bil zagrešil. Za pomoč zakonskemu paru, ki si (domnevno) želi otroka, prosi delinkventnega starejšega brata Haralda (Kim Bodnia), s komer se po očetovi smrti nista videla že več let. Z nerodnima kuharjema v restavraciji — dejansko pa zgolj krinki za Haraldove nečedne prekupčevalske in mafijske posle — ter čistilcem v lokalu, priseljencem Vukom (Brian Patterson), nad komer se frustrirani Harald brez slabe vesti čedalje bolj sadistično znaša, se lotijo ropa oklepnika in eksplozivnega reševanja obsojenca iz pripora. Le da gredo stvari od slabega še na slabše in nazadnje groteskno skrenejo v maloro, ko se v zgodbo vpletejo še maščevalni srbski mafijci z odločnim kolovodjem Ratkom (Slavko Labović).



Film je prav svinjsko zabaven, bi rekel — razen za tiste, ki so nemara preobčutljivi za sarkastične, grobe črnohumorne dovtipe (denimo huronsko smešno jeremijado ubogega Vuka) in absurdno tragikomično burko (očitno Jensenov zaščitni znak); brez pogosto predvidljivih in pretirano samoreferenčnih podtonov (kot protiargument onim, ki v njem vidijo zgolj še eno tarantinovsko kopijo), čeravno je marsikateri prikrit cineastični poklon in zahodnjaški popkulturni namig vsekakor najti. Gre za samoraslo in avtohtono skandinavsko filmsko paradigmo, ki se ne podreja slepo hollywoodskim zapovedim in klišejem, kvečjemu jih zlorabi za kontrast in mašilo. To ga dela edinstvenega, drugačnega in nestereotipnega; zanimivo speljana dramaturgija narašča in pospešuje tempo v vse bolj surrealno (satirično) farso, ki v finalnem krvavem obračunu in hudomušno transcendenčnem epilogu kulminira v čistokrvno anti-hollywoodsko antimoralko o pravičnosti in (ne)smislu.

Film je bil večja uspešnica doma kot v tujini (prejel je nagradi občinstva in žirije) in je v isti režijsko-scenaristični in igralski postavi zaplodil še zabavno nadaljevanje Gamle mænd i nye biler (2002).

Ni komentarjev:

Objavite komentar