17. jan. 2012

The Ninth Gate (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

S premočrtnimi hollywoodskimi šablonami indoktrinirani ameriški kritiki so pretežno nergali in zabavljali čez Deveta vrata (film je s proračunom 38 milijonov sicer pridelal spodobnih 58 milijonov dobička); in čeprav sem ob prvem ogledu tudi sam na koncu nekolikanj presenečen obsedel, sem začel okultni triler Romana Polanskega sčasoma čedalje bolj ceniti. Zdi se mi, da sem ob njegovem odličnem Pisatelju v senci (2010) nazadnje prav skozenj vnovič podoživljal značilne slogovne prijeme Polanskega, zaradi katerih se mi zdi zanj tipičen (če upoštevamo še sijajno fotografijo Dariusa Khondjija in odlično glasbo Wojciecha Kilarja): otipljivo zlovešče, neogotsko noir vzdušje, liki skrivnostnih žensk in manipulatorskih figur v ozadju, občutek utesnjenosti in preganjavice (ter dejanska zasledovanja mož v črnem ali skrivnostnih vozil), tajinstveni manuskripti in knjige, erotična morbidnost argentovsko-hitchcockovsko-lynchevske zmesi ter pretanjena meja med komaj zaznavno črno komedijo in groteskno družbeno-politično fantazijo, ki daje prepoznaven pečat filmografiji slavnega francosko-poljskega režiserja mojstrovin kot Rosemary's Baby (1968), Chinatown (1974), Tess (1979) ali The Pianist (2002).



Po romanu El Club Dumas (1993) španskega avtorja Artura Pérez-Reverta Gutiérreza posneta zgodba spremlja zbiralca knjižnih antikvitet in preprodajalca redkih okultnih knjig Deana Corsa (Johnny Depp), ki ga vplivni založniški magnat in obsesivni bibliofil Boris Balkan (Frank Langella) iz New Yorka najame, da bi v Evropi poiskal in z njegovo knjigo primerjal edina preostala izvoda mistične alegorije De Umbrarum Regni Novem Portis (Devet vrat kraljestva senc) italijanskega ezoterika Aristida Torchie — tega so menda leta 1666 zaradi krivoverstva skupaj z njegovimi knjigami zažgali na inkvizicijski grmadi — da bi ugotovil, ali je katera izdaja ponaredek. Na čedalje bolj nedoumljivi in s skrivnostnimi smrtmi posejani poti (srhljivo podobni simbolizmu devetih gravur v knjigi) se Corsu pridruži čedna spremljevalka (Polanskega soproga Emmanuelle Seigner), za katero se sprva zdi, da ga varuje pred silami zla — ali pa ga bo prav ona slednjič zapeljala v poslednjo in najvišjo skušnjavo, da bo smel kot hudičev/božji izbranec katarzično stopiti skozi "deveta vrata" v čisto razsvetljenje (oz. svetopisemski "novi Jeruzalem" v podobi arhetipskega gradu)?

To travel in silence / by a long and circuitous route, / To brave the arrows of misfortune / and fear neither noose nor fire, / To play the greatest of all games / and win, foregoing no expense / is to mock the vicissitudes of Fate / and gain at last the key / that will unlock the Ninth Gate.

Poosebitev zla se sprva zdi odvratna. A bolj ko se poglabljamo v osebnost Hudiča, bolj fascinantna ta postaja. Hudič je upornik vesolja, neodvisnež v imperiju tirana; je individualizirana tendenca, stremenje za izvirnostjo, ki žali ukaze Božje, vsiljujoče predpisano vrsto obnašanja; sprevrača monotonost, ki bi prežemala kozmične sfere, če bi vsak atom v nezavednem pravičništvu in pobožni pokorščini suženjsko sledil vnaprej določeni poti. —Paul Carus, The History of the Devil and the Idea of Evil, 1900

Film se nekako do treh četrtin dokaj verno drži knjižne predloge (Polanski je tesno sodeloval s scenaristoma Johnom Brownjohnom in Enriquejem Urbizujem), v prid koherentni dramaturgiji pri tem izpusti nekatere manj pomembne like in dogodke iz razmeroma kompleksnega romana (med njimi celoten kontekst z Alexandrom Dumasom in rokopisom Anžujsko vino oz. neobjavljeni pripovedi o treh mušketirjih), v samem epilogu pa skrene v navidez nepričakovano in površno hitro nakazano smer, ki mnogim ni bila povšeči (četudi so jo razumeli). Osebno pa sem bil z vsakim ogledom bolj prepričan, da je konec Polanskega pravzaprav odličen in sploh najboljši mogoč; da konsistentno osmisli dogajanje dotlej in pomenljivo zaokroži sporočilo zgodbe skozi kabalistični simbolizem veliki arkani tarota podobnih grafik, upodobljenih v knjigi. Naj pojasnim. (Gre zgolj za mojo interpretacijo in razmišljanje; morda pa je vse skupaj a bunch of bullshit.)

My latest work: 'The Devil, History and Myth', a kind of biography. It will be published early next year. —Why the devil? —I saw him one day. I was fifteen years old, and I saw him as plain as I see you now. It was love at first sight. —You know, 300 years ago, you'd have been burned at the stake for saying something like that. —300 years ago I wouldn't have said it!



V simbolnem smislu predstavlja devet gravur duhovno pot zavesti posameznika do razsvetljenja (nirvane, odrešitve); Corso ugotovi, da je le po šest gravur v vsaki od treh knjig podpisanih z inicialkami avtorja AT, po tri pa so podpisane s črkami LCF — tj. Lucifer ali "nosilec luči". Slednje se od tistih v preostalih knjigah vselej razlikujejo v kakšni komaj opazni podrobnosti (npr. ključi v desni namesto v levi roki meniha; obešenec, ki visi na levi namesto na desni nogi; štirje stolpiči na gradu namesto treh; zazidan izhod iz labirinta namesto odprtega; in tako naprej). To pomeni, da sta bili od prvih do devetih vrat skozi knjižne simbole možni dve poti: tista za nevedneže/nevernike z oznako AT, ki je slednjič vodila v isto usodo, kakršno je doživel avtor (torej mučno smrt v plamenih), ter tista po sosledju grafik z oznako LCF, ki je (če si jo pravilno interpretiral) vodila v najvišje razsvetljenje in zlitje z božanskim. "Črni mag" Balkan je menil, da bo z okultnim ritualom priklical Satana, ki mu bo naklonil (še večjo) moč in bogastvo, a se je seveda v svoji slepi, egoistični in materialistični samozaverovanosti zmotil. Potihem je sledil Corsu, ubil pretendente in tekmece (Lena Olin) ter oba imetnika preostalih dveh izvodov in ukradel stranice z gravurami, vendar jih vseeno ni znal prav raztolmačiti. Spodletelo mu je tudi zato, ker je bila deveta gravura (v vseh treh knjigah) spreten ponaredek bratov knjigovezov Pabla in Pedra Cenize (José López Rodero). Zadnja slika prikazuje mladenko (sumljivo podobno Corsovi eterični spremljevalki), ki jezdi na sedemglavi zveri in s prstom kaže na grad, osvetljen z magično svetlobo (namesto takega, ki gori, upodobljenega na ponaredkih) — podoba mitske Vlačuge babilonske oz. samega Antikrista, Luciferja. Duhovno naravnanega, ki se bo predtem odrekel snovnim dobrinam in lastnemu napuhu/egu, bo zapeljala in pogoltnila, prisilila v predajo in podrejenost telesa, šele tedaj bo smel stopiti skozi deveti portal.



Kar v prispodobah sporoča Polanski (če sploh kaj), kliče po bolj zapleteni razlagi in je čista špekulacija. Film se zdi apologetska antiteza Rosemaryjinega otroka; govori o razodetju in zveličanju v predbibličnem, religiozno prvinskem smislu — o zlitju duše z esenco božanskega; z najvišjim, ki je bilo stvarjeno po človekovi podobi in je zavoljo napuha padlo v nemilost (Lucifer NI nujno isto bitje kot Hudič). Človek je seveda grešno in nepopolno bitje (vendar je morala zgolj družbeni konsenz za pokoro podložnih in ne absolutna kategorija — zatorej naj zaluča prvi kamen ta, ki je brez greha) in se lahko vnovič odkupi ter za hip spet uzre "izraz božanskega". (Keanu se je v dve leti poprej posnetem Hackfordovem Hudičevem odvetniku odkupil z ultimativnim samožrtvovanjem, podobno pa pozneje tudi v Constantinu.) Miselni preskok: leta 1977 so Polanskega v Los Angelesu aretirali in obtožili spolnega nadlegovanja 13-letnice; da bi se izognil kazni, se je po krajšem priporu (in psihiatrični evaluaciji) preselil v Francijo, katere zakoni niso predvidevali izročitve svojega državljana tujim oblastem. Medijsko prenapihnjen in odmeven primer je Polanski obžaloval vse odtlej.
Sicer pa je Polanski svoje najboljše filme pustil v šestdesetih in sedemdesetih (Rosemary’s Baby, Dance of the Vampires, Repulsion, China Town, The Tenant), kar pomeni, da je nato nasnel cel kup povprečnih (Death and the Maiden, Frantic), da ne rečem celo slabih (Tess, Pirates, The Ninth Gate, Oliver Twist) filmov. Izjema je bil zame zelo dobri Bitter Moon, medtem ko me je tudi s Pianistom pustil nekje vmes. —Iztok



Film ima (o)kultne prvine, ki ob vsakem nadaljnjem ogledu (in razmisleku) razkrijejo kakšno dodatno informacijo. Briljanten in po mojem močno podcenjen izdelek mojstra Polanskega.

4 komentarji:

  1. tudi sam sem bil kar zadovoljen s koncem, ko se pokaže pravi obraz dobrega in zla :)

    pa tudi langela je bil (imo) odličen v tej vlogi

    OdgovoriIzbriši
  2. Polanski mi je vedno bolj pri srcu in njegovi filmi so res fantastični in tale sodi v zgornjo polovico njegove kvalitete, kar ga dela zame osebno za enega najboljših, sploh kar se obravnavane tematike tiče.

    OdgovoriIzbriši
  3. Že kr neki časa je minil, odkar sm nazadnje gledu ta film. Dveh prizorov ne bom pomoje nikol pozabu. Tistga, kjer se una baronica, al kaj je že bla, zadavljena z vozičkom zaletava v steno. To me je kot dvanajstletnga(tm nek sm prvič gledu) mulca pretresl ko hudič. Pa tistga prizora, kjer Langela uleti na zborovanje unga kulta in začne vpadat v besedo: "mumbo jumbo, mumbo jumbo, mumbo jumbo..."
    Res dobr film, se strinjam. :D

    OdgovoriIzbriši