Slavni italijanski scenarist in režiser Dario Argento nemara uživa priznanost in občo veljavo v mednarodni cineastični srenji kot eden začetnikov žanrsko-šundovske izpeljanke giallo v sedemdesetih letih — ali pa morda (še) bolj zato, ker so motivi v njegovih filmih, podobno kot pri Alfredu Hitchcocku ali Davidu Lynchu (in še marsikom), dvoumno izraženi univerzalni in s kotičkom očesa zaznavni postmodernistični arhetipi: potlačeni freudovski strahovi, prikriti nevrotični antagonizem med spoloma, nejasna seksualna identiteta, nezavedni strah (moškega) pred žensko nedoumljivostjo in v krvavem nasilju kompenzirana prvinska želja po sprejetosti.
Razen kultne Suspirie (1977) je Globoka rdečina (besedna igra je nastala ob avtorjevem navdušenju nad legendarno zasedbo Deep Purple) mogoče najznamenitejši projekt maestra Argenta (ter pisca in soscenarista Bernardina Zapponija, večkratnega sodelavca Federica Fellinija); po detektivskih who-dunnit krimi-trilerjih, zbranih v "živalski trilogiji" (L'uccello dalle piume di cristallo, Il gatto a nove code, 4 mosche di velluto grigio) je namreč prvič zaoral v samostojno in prepoznavno stilizirano horror alegoričnost, ki je postala rdeča nit njegovih prihodnjih umotvorov v osemdesetih in devetdesetih letih. Surrealistična kriminalna srhljivka je njegov prvi film, pri katerem je opustil značilne žanrske elemente gialla, poklon svojim predhodnikom Sergiu Martinu, Luciu Fulciju in Mariu Bavi; prvič je sodeloval s progresivno elektro-rockovsko zasedbo Goblin in spoznal svojo prihodnjo partnerico (ter scenaristko in igralko) Dario Nicolodi, mater njune hčere Asie Argento, ter eksperimentalno vpeljal vse tiste vsebinsko-vizualne motive, ki so postali zaščitni znak njegove filmografije: dovršena tehnika kamere (anamorfni 35-mm Techniscope, operater Luigi Kuveiller) in opresivni snemalni koti, minimalistično zlovešča urbana scenografija (prikaz nočnega lokala "Blue Bar" na Piazzi CLN v Torinu se tako kot
Scottov Iztrebljevalec zgleduje po sloviti umetniški sliki Edwarda Hopperja Nighthawks), bogata fotografska raba kontrastnih primarnih barv (zlasti modre in rdeče), fetišistični prizori z obilico umetne krvi in gravža (nemara kot poklon mentorju Fulciju), sanjsko izkrivljena in (namenoma) čudaško nekonsistentna dramaturgija, nelagodje zbujajoča glasba, morbidni umori s hladnim orožjem (večkrat izpod ženske roke kot morastega arhetipa zlobne kastratorske matere/ženske) in pritajena psihotičnost, klavstrofobične zaklete hiše in demonske prezence ter simbolika trohnjenja, razpada, izprijenosti in neuravnovešenosti. Freudovski simbolizem potlačenih frustracij se kaže na vsakem koraku zgodbe o neusmiljenem morilcu, ki med obsesivnim preiskovanjem gostujočega ameriškega pianista Marka (David Hemmings) briše vse sledi za urbano legendo o "vili vreščečega otroka": nerealizirane spolne perverzije (gejevski prijatelj pianist, aseksualnost glavnega protagonista, ki ne sprejema vabljivih namigov lokalne novinarke Gianne, tozadevno neuravnotežena dihotomija spolnih vlog), groteskne mehanske lutke kot fobična anticipacija skorajšnjih dejanj, ogledala kot manifestacija odseva izkrivljene psihe, travme zaradi družinske/starševske deviantnosti, hladna odtujenost in grozljive skrivnosti izza navidez brezhibnega, politično korektnega psihosocialnega pročelja.
Vizualno in pomensko je Skrivnost zapuščene hiše (kakor se uradno glasi slovenski naslov) čistokrvni kult, čudovito estetska stripovsko-baročna nočna mora in neprecenljiva mojstrovina Daria Argenta — ter obvezen ogled za privržence njegovega opusa.
Vsem drugim pa se bo film (če se da, si oglejte izvirno različico s sinhroniziranimi italijanskimi dialogi) bržčas zdel sila čudaški, smešno arhaičen, mestoma dolgočasen, nedosleden, nerazumljiv in mučno bizaren; natanko tako kot večina njegovih izdelkov.
Uf, si pa siciral tole :D
OdgovoriIzbrišiMoja začetna obsedenost s filmi se je med drugim gibala tudi v giallo vodah. Bil sem naravnost obseden z njimi in Profondo Rosso je eden izmed boljših. Zapomnil sem si ga predvsem po sceni z ogledalom, kjer Dario tvega kar veliko. Na srečo sam tega nisem opazil in na koncu filma tudi nisem verjel. A ob ponovnem ogledu sem bil samo WTF?! Bravo.
suspiria mi ni bila 0 posebnega
OdgovoriIzbrišilet's try this one