10. jan. 2012

We Need to Talk About Kevin (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

O filmu škotske scenaristke in režiserke Lynne Ramsay, ki smo ga spoznali na lanskoletnem LIFFu (nominacija za globus in številne druge nagrade), pravzaprav nisem nameraval pisati; predvsem zato, ker je o njem vse sijajno povedal že blogerski kolega PaucStadt. Sprva sem hotel pod njegov prispevek napisati malce daljši komentar, nazadnje pa sem se odločil za tale, nekoliko osebnejši spis; saj ne bi toliko razpredal o samem filmu, temveč bolj o stvarnih življenjskih dilemah, ki jih načenja ta tragična drama.

Na kratko: skozi časovne prebliske spremljamo stisko in preteklo kalvarijo zbegane in razdvojene, žalujoče matere težavnega najstnika, ki se je navidez brez razloga odpravil na morilski pohod po srednji šoli. Kevin (prepričljivi Ezra Miller) je namreč tipičen primer sociopata; od najzgodnejšega otroštva skrajno čudaški, zlonameren, objesten, krut, nesramen, posmehljivo odtujen, čustveno hladen deček brez kakršnekoli zmožnosti sočutja in čuta za pravičnost — kljub ljubeči družini in povsem normalnemu odraščanju naklonjenim okoliščinam. Kaže, da rojstvo sestrice (Ashley Gerasimovich) še poslabša vse skupaj. Obupana mati (odlična Tilda Swinton) se sprašuje, v kolikšni meri je (morda z nezavednim odklanjanjem materinske vloge in s posledičnim zavračanjem otroka) k njegovi nedoumljivi deviantnosti nehote prispevala sama.

Bolj ko otrok raste, bolj sta z mamo na različnih bregovih. Zakaj ne prideta skupaj, kaj ju ločuje? Eva se ob njem nikoli ne počuti lagodno, to nelagodnost hoče zaupati možu, ki pa na sina Kevina gleda povsem drugače in ženini problematiki nikoli ne posveti dovolj pozornosti. Vsi trije se zato kmalu začnejo oddaljevati eden od drugega. Eva svoj položaj utaplja v kozarcih rdečega, oče se še naprej slepi, Kevinovo zlo iz dneva v dan raste... —PaucStadt

Po istoimenski knjigi ameriške avtorice Lionel Shriver adaptirani film torej skozi materinsko perspektivo odstira kompleksne dileme odgovornosti za potomce in se sprašuje o samoumevnosti roditeljske ljubezni; zlasti pa se loteva starega razvojnega psihosocialnega koncepta oz. antropološkega vprašanja prirojenega proti pridobljenemu (nature vs. nurture). Mimogrede, resne znanstvene študije dokazujejo, da so psihopatske predispozicije in nagnjenost k nasilju pretežno gensko določene in potemtakem praktično nespremenljive danosti — arhetipsko šibki oče (John C. Reilly) in neodločna mati gor ali dol. Zgodba se v dobršnem delu posveča tozadevnemu dvoličnemu odzivu družbene okolice in hinavskemu obsojanju ljudi; nevrotične amerikanske cankarjanske matere se zgražajo nad Evo Khatchadourian, češ kakšnega neuravnovešenca je vzgojila. Seveda pri tem prikladno pozabljajo, da so tudi same del psevdoliberalne kulture neštetih nasprotij in absurdov, ki ji je prenos vrednot že zdavnaj spodletel in ki privzeto vzreja sociopate. (PaucStadt se upravičeno sprašuje, zakaj se film osredotoča na družino in ne tudi na njeno širše, celostno okolje.)
Uf, zajeban film, tako zelo, da vam bo pustil posledice. Tematsko podoben Beautiful Boyju, a veliko bolj oster, direkten, zlovešč, atmosferski in tako zelo morast, da si je vmes dobro vzeti pavzo s kakim filmom Adama Sandlerja. —Iztok



Vsakdo, kdor ima naraščaj, se gotovo strinja, da otroci niso značajska kombinacija lastnosti svojih staršev ali nekakšna njihova pomanjšana različica (kakor je bil marsikateri novopečeni očka mislil, ko je razneženo božal zaobljeni trebuh svoje partnerice) — temveč že od rojstva dalje samosvoji, docela edinstveni ljudje, različni od vseh drugih posameznikov, tudi od svojih bratov ali sester (razen, če gre za enojajčne dvojčke) — pa če se roditelji postavijo na glavo. Že stari Grki so govorili o prirojenih moralnih "karakterjih", ki določajo človeško nrav. Priznam, tudi sam sem nekoč vse dobro ali slabo pri otrocih pripisoval izključno starševski vzgoji in vplivu — danes (imam dva mlečnozobca) pa vidim, da to enostavno ne drži. Film seveda ni biopic in nima namena predstavljati resnične situacije (sicer bi lahko razpravljali o tem, da bi jaz osebno mulca garbal kot mačka vsaj od trenutka, ko je z barvo pomazal vse zemljevide na stenah v materinem kabinetu oz. še pri šestih ali sedmih letih nalašč sral v hlače), pač pa v prenesenem smislu in namišljenem položaju govori o patologiji družbenih vrednot — in seveda, tudi o starševski odgovornosti (v splošnem smislu tudi o vzgojno-izobraževalnem in šolskem sistemu ali družbeni etiki vobče). A ne o objektivni krivdi za neprilagojenost svojih otrok, kvečjemu za posledice njihovih dejanj: o lahkomiselnem (samo)zanikanju ter premalo (samo)discipliniranem in (samo)kritičnem odnosu, ki jim preprečuje, da bi pravočasno opazili, kaj se dogaja (in seveda odločno ukrepali). Le neomajno in neprizanesljivo odkriti bi morali biti (predvsem s sabo). Krivda matere/staršev tako ni v prirojeni drugačnosti njihovih otrok, ampak — če že — v stahopetnem zatiskanju oči pred (bolečo) resnico ter v patetični nemoči in pasivnosti pod pretvezo permisivnega vzgojnega pristopa. Naloga staršev ni, da skušajo (navadno zavoljo lastnih kompenzacij) pridobiti ljubezen svojih otrok (to je zgolj obroben stranski učinek); temveč da v svet pošljejo normalne, samostojne in odgovorne ljudi — ali pa naj jih raje sploh ne.

7 komentarjev:

  1. haha, pavzo s filmom adama sandlerja...neverjeten je tale iztok :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Komentatorsko popotovanje po "Kevin" recenzijah končujem pri tebi...
    In če sem že pri koncu. Omenjal sem, da se mi je na koncu zazdelo, kot da režiserka ni razumela svojega filma. Mama vpraša Kevina "zakaj?" in kot s prve, hočem prebrati misli scenaristu, ter se doma zderem na glas: "včasih je večja žrtev preživeli, kot pa tisti, ki je umrl!" ali: "to kar si sejala, si sedaj požela, draga mamica (obvezen podel nasmeh)" ali pa vsaj: "zakaj misliš, da si TI preživela?". Ampak ne, skesa se(?!) in reče: "I used to think I knew. Now I'm not so sure. (baje je v knjigi isti stavek)" wtf?
    In v eni sami sekundi (nekje čez sredino film) izvemo, da je mama neka uspešna pisateljica. Od kod pa zdaj to? Smo jo kdaj sploh videli pisati? Je pa pisanje edino, kar bi lahko počela tudi po masakru, ne pa si iskala neko bedno službo.
    Sta pa mi bila zelo všeč dva prizora - ko Tilda kritizira debele in ko je mali bolan in končno pokliče mamo, a le za kratek čas.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, tisto z debeluhi ne veš, ali se samo Tilda skuša s cinizmom približati sinovi miselni ravni, ali pa je nekje globoko v sebi tudi sama zlobna bitch (ker se v istem prizoru Kevin sarkastično sprašuje, po kom je nasledil svoj značaj). Skratka, v filmu je veliko slepih ulic in nekonsistentnosti, ki so sicer verjetno povzete po knjigi -- ampak dober scenarij bi moral vrzeli zapolniti ali jih vsaj omiliti, ta pa jih ne. Kot si rekel: dober poskus in drzna kreacija, ampak režiserka je pač neizkušena. sicer bi bila lahko zgodba veliko boljša.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ok no. Na koncu bi bil sklepni stavek res lahko močnejši. Drugače pa mene te odprte stvari res ne motijo toliko. Mama je bila ves čas v slepi ulici, naj bo še gledalec.

    OdgovoriIzbriši
  5. Saj stvar ni ostala odprta. Naučili smo se nauk. Med celotnim njegovim odraščanjem nismo nikoli dobili občutka, da mu je za svoja dejanja žal, komaj ko ga v zaporu nategne dolgokurčasti črnuh, začne mladenič razmišljati o svojih početjih. Torej, ameriški zapori res delujejo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Check teh sarcasm :D

    Žal, še največji nauk, ki sem ga jaz osebno potegnil iz filma, je ta, da permisivnost ne deluje.

    OdgovoriIzbriši
  7. Pravkar končal s svoj prispevek. Sam konec vidim povsem drugače. Pravzaprav se mi tisti "Zakaj" na koncu zdi povsem na mestu. Pa ne zaradi samega vprašanja, temveč zaradi odgovora, ki lepo povzame cel film. Mati končno sprejme sina, takšnega kot je, ga brezpogojno ljubi. Zato je tudi on mislil, da ve zakaj, a zdaj ni več prepričan ...

    OdgovoriIzbriši