17. feb. 2012

El espinazo del diablo (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Kaj je prikazen? Tragedija, ki ji je usojeno, da se ponavlja v nedogled? Morda trenutek bolečine. Nekaj mrtvega, ki se še vedno zdi živo. Čustvo, zamrznjeno v času. Kot zabrisana fotografija. Kakor žuželka, ujeta v jantarju.

Mehiški režiser Guillermo del Toro je kot ljubitelj stripovske sporočilnosti inventivno povezal fantazijske pripovedne elemente s podžanrom gotske srhljivke, jih otel cenene hollywoodske stereotipnosti ter jim nadel široko pomenljivo, navdihujoče simbolno estetiko in osupljivo sočutno, otožno podobo. Nemara zavoljo lastnih dilem iz otroštva (vzgojila ga je globoko verna babica) se v pravljičnih motivih profano prvinske mitologije z arhetipskimi vsebinami odmika od dogmatske ikonografije krščanstva (ne da bi obsojal ali kakorkoli izkrivljal religijo) ter z neomadeževano, pristno otroško percepcijo realnosti skozi "duhove preteklosti" išče ravnovesje v cineastični pokrajini, ki je daleč od popolnosti in optimizma značilnega happy enda — svet nepravičnosti, sebičnosti, pohlepa in neizrekljive krutosti odraslih, ki jim ponavadi uspe zatreti prvobitno nedolžnost otrok. Skratka: del Toro je popolna antiteza prostodušno naivnega, amerikansko peterpanovsko nedoraslega in čedalje bolj patetičnega Stevena Spielberga.



Potem ko je na ameriška tla prodrl s celovečernim prvencem Cronos (1993), je zlahka pritegnil finančne pokrovitelje za svoj prvi hollywoodski žanrski žuželčji projekt Mimic (1997) — ki pa je ob nenehnem vmešavanju producentov, izsiljevanju studijev in sprenevedavih zapovedih popkornovskega oportunizma žalostno propadel in ga celo sam šteje za svoj najmanj posrečen film. K sreči se je kot avtor odkupil že z naslednjim celovečercem; ki se je menda začel idejno oblikovati že leta 1994, potem ko je na filmskem festivalu v Miamiju srečal Pedra Almodóvarja in mu je slavni španski režiser, navdušen nad Cronosom, obljubil neodvisno pomoč pri produkciji njegovega naslednjega filma. Po spletu modrih kuvert in dobička željnih kravatarjev je potem zgodbo (napisal jo je s soscenaristoma Antoniom Trashorrasom in Davidom Muñozom) sicer za nekaj let postavil na stranski tir; nazadnje pa je v Madridu vendarle posnel pripoved, ki jo menda še danes šteje med svoje najljubše in najbolj osebne projekte. Pozneje je bil s Panovim labirintom (2006) sicer deležen (še) več priznanj in je kinematografsko morda celo dosegel svoj vrhunec — vendar se zastavlja vprašanje, ali je konceptualno in pomensko res presegel tukaj opisanega. Marsikdo ga ima za enega najboljših predstavnikov žanra in eno najbolj ganljivih zgodb o duhovih zadnjih let.



Tako kot pri premisno sorodnem Panovem labirintu je zgodba umeščena v klavnico španske državljanske vojne med časom, ko je režim generalissima neusmiljeno obračunaval z republikanskimi odporniškimi silami. V odmaknjeno, prašnato sirotišnico pripeljejo novega dečka Carlosa (Fernando Tielve), ki naj bi tam ostal le nekaj časa, a se zanj kmalu stvari zasukajo drugače. Upravnica ustanove Carmen (Almodóvarjeva muza Marisa Paredes) in njen asistent dr. Cásares (del Torov večkratni sodelavec Federico Luppi) skrivaj simpatizirata s španskimi partizani (in finančno podpirata njihov boj s prihrankom v zlatih palicah) ter s previdno diplomacijo s krajani ubirata dvorezno taktiko sredi vojnega zakotja, kamor pogosto zanese vsakršne odpadniške in fašistične frakcije, zveste Francu. Slednjim ideološko naklonjen je tudi nekdanji gojenec ustanove, zdaj odrasli Jacinto (Eduardo Noriega) — ob lastnem neizpolnjenem otroštvu in nedoumljivo samotni naravi nasilen, zlasti do dečkov grozljivo surov pomočnik v sirotišnici. Njegovo brezčutnost je bil svojčas na lastno pest spoznal najstarejši med fanti, Jaime (Íñigo Garcés), ki je na tajinstven način povezan z nepojasnjeno smrtjo vrstnika Santija (Junio Valverde) v kletnem vodnem rezervoarju prav tiste noči, ko se je v tla na dvorišču zarila čudežno neaktivirana letalska bomba. Srhljiva prikazen "tistega, ki vzdihuje" zdaj straši po mračnih prostorih sirotišnice in prav načitani, inteligentni Carlos bo tisti, ki bo slednjič razkril mučno skrivnost iz preteklosti.



Fantastična kamera prekaljenega direktorja fotografije Guillerma Navarra (Cronos, Desperado, The Long Kiss Goodnight, From Dusk Till Dawn, Jackie Brown, Hellboy, El laberinto del fauno) v toplih rdečkasto jantarnih odtenkih in kontrastno hladni modrini raziskuje od okolice izolirani, pretanjeno surrealistični svet dečkov in odraslih — morebitno alegorično prispodobo Španije med državljansko vojno (v širšem smislu pa vsega, s konfliktom razklanega sveta), ki jo pretresajo različni interesi: simbolno jo zaznamuje prevratniško-ojdipovski tabu (spolno frustrirana, amputirano ranjena "mati" Carmen, omikano intelektualistični in impotentni "oče" dr. Cásares ter njun divji arhetipski "sin" Jacinto, ki roditelja nadomesti v postelji zrele ženske; tudi sam nekdanja "španska sirota", zdaj pa izdajalec in zločinec), prevlada egoističnega moškega principa nad materinsko (starševsko) ljubeznijo ter žalostne usode zavrženih in pozabljenih otrok (motiv, utemeljen v naslovni paraleli medicinske patologije spine bifide in z zvarkom iz gnusnih preparatov povezanega praznoverja), ki morajo v nekakšni arhaični ubijalski tovariški skupnosti siloma obuditi prvinski nagon po preživetju (nemara aluzija na knjižno metaforo Gospodarja muh nobelovega nagrajenca Williama Goldinga) ter pozabiti na spodobnost in civiliziranost. S tem tvegajo, da bodo vnovič obudili "duhove preteklosti" in se bo zgodovini "usojeno ponavljati" v nedogled; moralni pravici je s kaznovanjem krivca resda zadoščeno, a fantje ne bodo nikoli več enaki — ne čakata jih odrešitev in zveličanje, temveč zgolj prehod v stvarni svet odraslih. Čustveno in človeško bodo mrtvi; živeče spominske prikazni, kot obledela fotografija zamrznjene v času; kolateralne žrtve z vojnim spopadom utemeljenih načel, dobičkarstva in brezkompromisnega nasilja.

Del Toro je bil izvršni producent poznejše Bayonove srhljivke El orfanato (2007), ki pa razen motiva sirotišnice in parabole o prikaznih s tukaj opisanim ni primerljiv; kot tudi ne istega leta posneti Amenábarjev The Others (2001), ki je prav tako doživel znaten uspeh, a ga osebno umeščam nižje od mojstrovine Guillerma del Tora; veliko več kot še ene zgodbe o duhovih.

3 komentarji:

  1. Jp, tole je vse prej kaj drugega kot pa zgodba o duhovih, čeprav ta element lepo doda na srhljivosti grozot, ki so se dogajale v času diktatorskega režima.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, tega še nisem gledal in očitno veliko zamujam. to bom popravil, zagotovo!

    OdgovoriIzbriši