2. feb. 2012

Gurotesuku (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Prvič, od nekdaj sem velik privrženec srhljivk, grozljivk in številnih podzvrsti tega žanra; med njimi slasherjev, splatterjev, komičnih gnuso-grotesk (beri: Evil Dead ipd.) in kar je še tega.

Drugič, še tako eksplicitnim tovrstnim filmom že privzeto in praviloma ne pripisujem površnega pomena prvega infantilnega vtisa ("pač še en film™...") in jih odpravljam s cenenimi puhlicami o fascinaciji z gravžem in krvjo, češ da gre "zgolj za provokacijo" in režiserjev poskus vzbujanja negativne pozornosti. Von Trierjev Antikrist (2009) ter Spasojevićev Srpski film (2010) se mi nikakor ne zdita zgolj prazna snuff senzacija; v obeh zlahka najdem elemente psihosocialne in verske alegorije ter politične satire. Celo v telesa sekljajočih franšizah Hostel, Saw in Final Destination je mogoče prepoznati skrajno cinične, a vendarle dovolj artikulirane in mestoma celo črnohumorno kratkočasne elemente žanrske kinematografije, kolikor šokantni so že; sedma umetnost naj bi navsezadnje stimulirala čustva, najsi bo to strah, gnus ali kaj drugega.


To je tako zelo neprijeten in naporen film, da ga resnično odsvetujem vsem gledalcem in bralcem tega bloga. To je faking obdukcija v živo, mesarjenje človeškega telesa, ki pa vendarle ujame neko posebno atmosfero in presenetljivo dobro dramaturgijo, ki prilezeta na plan iz krvi, mesa in odrezanih udov. —Iztok

To rekši, lahko nizkoproračunski umotvor japonskega scenarista in režiserja Kōjija Shiraishija mirno označim za šolski primer torture porna brez posebnega sporočila in smisla. Zlasti, ker rižojedec to tudi sam prostodušno priznava in je celo zadovoljen, da so npr. v Veliki Britaniji prepovedali njegovo distribucijo. (Sicer pa je bil tako ali tako menda namenjen predvsem domačemu tržišču.) Zgodba o sadističnem zdravniku, ki ugrabi in do smrti muči mlajši par, nima niti izrazite narativne podobe, niti ni posebej intrigantna, o kakšnem poistovetenju in empatiji gledalca pa sploh ni govora. Je pa zato sočno krvava, nazorna in zlasti v epilogu neposrečeno groteskna (kakor navaja že naslov filma*), a žal ne v duhovitem in zabavnem smislu Raimijevih ali Cravenovih štorij. Film enostavno nima praktično nobene vrednosti, razen tiste produkcijske (v smislu spretnih učinkov in tehnično dovršene prostetike).



Odkrito rečeno, to ni niti film, ki ga je v sprevrženem voajerskem duhu "treba videti" že zato, ker bi bil tako strašen ali želodec obračajoč ali kontroverzen ali morbiden. Pravzaprav je v svoji hladni in otopeli prizadevnosti po golem šokiranju sila dolgočasen; kdor si ga ne bo ogledal, ne bo prikrajšan za popolnoma nič. Mene je pustil docela neprizadetega in rahlo slabe volje spričo groteskne izgube časa. Zadeva ni vredna niti torrenta pri še tako hitri spletni povezavi. In kogar ta reči res fascinirajo, naj si raje ogleda Ginî piggu 2: Chiniku no hana (1985) iz zloglasne videoserije Guinea Pig, od koder je vse skupaj skopirano.
* Op. Izvirno グロテスク, v angleščini Grotesque (Unrated Version). Fonetična podobnost ni naključna; Japonci imajo presenetljivo veliko izrazov in jezikovnih vzorcev, ki so preneseni od ameriških in "lokalizirani", verjetno kot posledica kulturno-gospodarskega vpliva in asimilacije po 2. sv. vojni.

5 komentarjev:

  1. "Rižojedec". Je to politično korektna oznaka? :)

    Hecen naslov, se bere skoraj kot groteska.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mrzim politično korektnost. In naslov seveda pomeni prav "groteskno". :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Hehe, jaz tudi, zato me je nasmejalo!

    Aja? Kako pa je izraz prišel do ... khm .. rižojedcev?

    OdgovoriIzbriši
  4. Japonci imajo presenetljivo veliko izrazov in kulturnih vzorcev, ki so preneseni od ameriških in "lokalizirani", verjetno kot posledica kulturno-gospodarskega vpliva in asimilacije po 2. sv. vojni.

    Info: -KLIK-

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala za informacijo in link, si z veseljem preberem. Dokaz, da se še iz slabega filma lahko človek kaj zanimivega nauči.

    OdgovoriIzbriši