12. feb. 2012

Shine (1996)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Leta 1947 rojeni David Helfgott, avstralski pianist z domnevno genialnim čutom za interpretacijo nekaterih najtežjih klavirskih skladb in svojčas obetavno mlado ime na koncertni glasbeni sceni, je že kot otrok trpel za t.i. shizoafektivno psihozo — duševno motnjo s simptomi maničnih obolenj, ki kljub občasni lucidnosti človeka trajno (po letih različno intenzivno) zaznamuje z zmanjšano kognitivno sposobnostjo, zmedenim govorom in mišljenjem, raztresenostjo, živčno hiperaktivnostjo in posledično dolgoročno nezmožnostjo samostojnega življenja. Prvi znaki se najpogosteje pojavijo med adolescenco in se stopnjujejo v zgodnji odrasli dobi. Biografska drama scenarista in režiserja Scotta Hicksa je adaptacija resnične Helfgottove zgodbe in je ustvarjalcem filma prinesla številna odličja ter nominacije; med drugim tudi zlati kipec Geoffreyju Rushu, za kogar je marsikdo (tudi jaz) tedaj sploh prvič slišal. Da uspeh ni bil slučajen, je Avstralec sicer pozneje dokazoval s svojimi vselej zanimivimi, sijajno karakteriziranimi liki v kostumskih uspešnicah kot Elizabeth (1998), Shakespeare in Love (1998), Quills (2000), The Tailor of Panama (2001), Frida (2002), Pirates of the Caribbean (2003), Munich (2005), The King's Speech (2010) in drugod.



Hicksov Sijaj je razen številnih filmskih nagrad in priznanj strokovne javnosti (ki je, roko na srce, pregovorno naklonjena filmskemu hendikepu) požel predvsem huronsko navdušenje gledalcev; a po drugi strani kmalu sprožil tudi nekatere kontroverzne odzive zavoljo določenih negativnih vsebinskih odstopanj pri dramatizaciji Helfgottove navdihujoče in tragične zgodbe. Njegova (resnična) sestra Margaret Helfgott v knjigi Out of Tune leta 1998 ogorčeno navaja, kako njihov oče Peter Helfgott nikakor ni bil manipulativen tiran in z vojnim pogromom nad židovsko družino svojih staršev (ter s trdo vzgojo in konservativno samovoljo lastnega očeta) frustriran patriarh, kakor je prikazan v filmu (odlični Armin Mueller-Stahl), temveč razumevajoč oče in ljubeč mož, iskren ljubitelj glasbe, ki je sina sprva sam poučeval klavir. Potemtakem tudi živčni zlom in izbruh hromeče duševne motnje — potem ko David pred občinstvom slednjič odigra razvpiti Koncert za klavir št. 3 v d-molu (opus 30) Sergeja Rahmaninova — ni bil katarzična posledica nakopičenih travm in močnega vcepljenega občutka krivde mladega pianista (prepričljivi Noah Taylor), potem ko je po odhodu na angleški Kraljevi konservatorij njegov oče prekinil vse stike s sinom.



K tovrstnim očitkom o faktografski netočnosti gre dodati še kritike poznavalcev klasične glasbe in strokovnjakov za klavirsko virtuoznost, ki priznavajo, da je za Helfgottovo slavo (razen Hicksovega biopica) vsekakor bolj zaslužna fascinacija ljudi nad njegovim čudaškim nastopaštvom in simptomi duševne motnje — kakor pa resnično briljanten pianistični nastop (ki je imel menda številne tehnične pomanjkljivosti; morda celo kot posledica bolezni, zaradi katere se je Helfgott težko povsem osredotočil). Osebno pa bi pri filmski priredbi, če že, raje nergal ob premalo angažiranem prikazu postopnega grajenja kariere vrhunskega pianista, ki zahteva vse prej kot zgolj čudežno nadarjenost in ljubezen do glasbila — namreč ure in dneve in leta trde vadbe in podrejanje vseh vidikov življenja koncertnim nastopom. In res se zdi, da se Hicks prikladno drži biografskih aspektov predvsem tam, kjer podpirajo njegovo moralno noto o roditeljski odgovornosti; manj pa tistih, ki bi bolj verodostojno utemeljili genezo glasbenega genija. Ta oportunizem prinaša mestoma nekoliko nekoherentno in v drugi polovici ne dovolj zaokroženo pripovedno srž — pa ne zaradi časovne nelinearnosti, ki predstavlja osvežujoč in dinamičen dramaturški element, temveč zaradi nekaterih pretirano empatičnih poudarkov, očitno namenjenih predvsem čustveni napetosti in poistovetenju.



Kljub manjšim nedoslednostim in ohlapni zgodovinski avtentičnosti (kočljivo je to, da zgodba govori o še živečih ljudeh) je tisto, kar resnično naredi ta film, dovršen glumaški performans: v prvi vrsti tisti osrednjega protagonista v obeh njegovih inačicah, mladostniški in odrasli. Svojega lika Rush do danes verjetno še ni prekosil; a dajmo mu čas, doslej namreč tudi še nikoli ni razočaral. Odlični Noah Taylor (Simon Magus, Almost Famous, Vanilla Sky, Max, The Proposition, Red White & Blue), ki za Geoffreyjem ne zaostaja veliko in ga ne morem dovolj pohvaliti (trivia: oba igralca sta v resnici ljubiteljska pianista), enako uspešno nadaljuje profilno in proračunsko nižjo, a igralsko zato tolikanj žlahtnejšo kariero.

5 komentarjev:

  1. meni je bil rush še zelo všeč v lantani in candy

    je pa to verjetno res njegova najimenitnejša predstava

    OdgovoriIzbriši
  2. Sijajen film in Rush je, kaj naj rečem, kameleon. Pa na de Sada ne smemo pozabiti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Seveda, Quills oz. Škandalozno pero, sijajen film. Ampak tam je tudi Michael Caine ODLIČEN. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Uf, skušam se spomniti, kje Michael Caine ni odličen, pa ne gre:)

    OdgovoriIzbriši
  5. O ja! Super film + super Rush! Matr, kako ti s kakšnimi objavami pocediš sline :D

    OdgovoriIzbriši