9. feb. 2012

The Sum of All Fears (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

No, krasno. Četrtek zvečer, naraščaj (verjetno) že spi, zunaj je kakšnih deset pod ničlo, človek bi si na rednem televizijskem sporedu rade volje ogledal kaj spodobnega — Anal Ka pa še osmič v poldrugem letu ponavlja Vsoto vseh strahov, po vrsti četrtega v seriji akcijsko-političnih tehno-trilerjev po literarnih motivih pisca Toma Clancyja. Pred tem je strateškega analitika CIE Jacka Ryana v Lovu na Rdeči oktober (1990) režiserja Johna McTiernana (Predator, Die Hard) prvič zaigral eden od bratov Baldwin (mislim da Alec, ampak hu kers, vsi se mi zdijo enaki), v Patriotskih igrah (1992) in Neposredni nevarnosti (1994) režiserja Phillipa Noyca (The Bone Collector) pa Harrison Ford. V taistem zaporedju je sorazmerno upadala kakovost po vohunskih romanih posnetih celovečercev in čeprav bi bil (tedaj 60-letni) ljubiteljski tesar verjetno res prestar za tretjo upodobitev Ryana (dočim mu peza let ni preprečila, da ne bi še leta 2008 že četrtič zavihtel bič v geriatrični različici Indiane Jonesa), vnovičnemu zagonu franšize tudi njegov namestnik Ben Affleck ne dela ravno usluge. Osebno se mi zdi s tistim svojim kot-da pobalinskim nasmihanjem — kako bi se čim bolj artikulirano izrazil — en smotan balavac in sem ga doslej kot igralca bolj slabo prebavljal; veliko všečnejši (mi) je kot režiser, njegova Gone Baby Gone (2007) in The Town (2010) sta nadvse solidna izdelka. Ampak že prav, vse to je zgolj subjektiven vtis in ne dvomim, da je tudi kdo, ki Afflecka rad gleda še v čem drugem kakor v oglasih za Burger King.



Sir, I know you. I know you had nothing to do with the Baltimore bomb, and you sure as hell know you didn't! But you're still about to launch a nuclear strike against us! This no longer has anything to do with Baltimore! Now it's about fear! Our fear of your missiles, your fear of our subs, fear of being weak, fear of making a mistake... the same fear of the other guy that had us build these goddamn bombs in the first place!

To pleteničim, ker se mi za osrednji lik špijonskih umotvorov ne zdi docela nepomembno, komu zaupajo to načeloma poistovetljivo vlogo. Resda lik Jacka Ryana za franšizo, ki se razmeroma kompleksno loteva mednarodnih vojaško-političnih spletk in zadeva mnoge različne figure, verjetno ni tako središčni kot Matt Damon v Bournu (da o Jamesu Bondu ne govorimo), morda ima približno težo (so to speak) Tomčija Kurčija v Misiji: Nemogoče ali nekaj takega — a sta s svojo prezenco te čevlje veliko udobneje in bolj suvereno nosila tako brat Baldwin kot (v še večji meri) Indiana Ford. Oba je tudi odločneje podpirala sila ugledna glumaška zasedba, karizmatični Sean Connery je denimo z lahkoto zasenčil večino soigralcev, Ford se je zanimivo ujel celo z Willemom Dafoejem in čeprav se (do današnjega dne) zadnji derivat franšize lahko pohvali z imeni kot James Cromwell, Philip Baker Hall, Michael Byrne, Ciarán Hinds, Liev Schreiber in seveda tistim oskarjevca Morgana Freemana, mu manjka zveneče ime in cineastična gravitacijska sila, ki je ne more nadomestiti nihče med njimi: božji vokal James Earl Jones (čigar lik admiral Greer po hudi bolezni umre v Neposredni nevarnosti).

Most people believe the twentieth century was defined by the death struggle of communism versus capitalism, and that fascism was but a hiccup. Today we know better. Communism was a fool's errand, the followers of Marx gone from this Earth; but the followers of Hitler abound and thrive.



Če pustimo igralski ansambel ob strani, tudi zgodba prequela (vsaj sodeč po mlajšem protagonistu) kljub srhljivi premisi o dejanski uporabi jedrskega orožja ne dosega intrigantne napetosti in sorazmerno verodostojnega (kvazi)realizma prejšnjih prigod Jacka Ryana: desničarski ekstremisti (scenaristom so se sprva predvideni dežurni krivci, arabski teroristi, menda zdeli preveč stereotipni), kriza v Čečeniji in svet (spet) na robu kaosa in globalnega spopada — dan pa seveda reši Ben Affleck. Majavo dramaturgijo, opotekajoč tempo in močno popkornovski zadah pripisujem zlasti režiserju Philu Aldenu Robinsonu, ki je s svojima filmoma Field of Dreams (1989) in Sneakers (1992) sicer požel vidnejši uspeh, a se kot filmski ustvarjalec odtlej ni bistveno nadgrajeval. Dokaj neprepričljivi zgodbi primeren je bil mlačen kritiški odziv, dasiravno je film z neskromnim proračunom 70 milijonov prinesel v blagajne skoraj trikrat toliko.

2 komentarja:

  1. Haha, hja no, točno tako nekako. Sicer je v mojem spominu že dodobra zbledel, ampak vem, da sem ob ogledu zehal podobno kot možicelj na levi.

    OdgovoriIzbriši