11. mar. 2012

8MM (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

There are some things that you see, and you can't unsee them.

Zasebni preiskovalec (Nicolas Cage) po sledeh domnevno avtentičnega snuff posnetka in izginulega (na 8-milimetrskem celuloidu brutalno umorjenega) dekleta se pogreza čedalje globlje v izprijeno podzemlje psihosocialne porno-patologije, nedoumljive šovinistične krutosti in brezkompromisnega zaslužkarstva. (Zgodbovno in konceptualno se očitno napaja pri Schraderjevem kultu Hardcore iz leta 1979.) Nemara ne gre ravno za najslabši film priznanega režiserja Joela Schumacherja (Flatliners, Phone Booth), zanesljivo pa (mi) tudi ni njegov najboljši. Zdi se (mi), da so uveljavljeni filmar in drugi ustvarjalci (scenarij Andrew K. Walker, pisec Se7em, Sleepy Hollow, The Wolfman itd.) naredili nekaj nerazumljivo oportunističnih, malone začetniških napak; bržčas zaradi običajnega produkcijsko-marketinškega kompromisa.



Prvič. Osrednjo, nosilno karakterno vlogo so zaupali Cagavemu Nikolaju, ki se povečini ne more odločiti, ali bi igral enodimenzionalno akcijsko-stripovsko figurico (Con Air, Ghost Rider, Next, The Sorcerer's Apprentice, Bangkok Dangerous) ali rahločutnega poistovetljivega Janeza Slehernika — in potem skuša nerodno ubrati nekakšno srednjo pot, rezultat pa variira od patetičnega do grotesknega. Če premoreš vsega dva lesena glumaška ksihta (zaskrbljeno/otožno plastičen obraz ter psihotični eyeballing nasmešek), vloga pa slučajno ravno ne zahteva depresivne (brez)izraznosti (Leaving Las Vegas, Bringing Out The Dead, Adaptation), potem pač tako zlahka ne gre.

Drugič. Svetlobne milje bolj prepričljivim igralcem od Nikota so namenili zgolj betežno statiranje v obstranskih side-kick likih (Joaquin Phoenix) in emotivnih družinskih podpornikih iz ozadja s prekratko minutažo (vselej odlična Catherine Keener), dolgočasno predvidljivim, črno-belo orisanim dežurnim krivcem (James Gandolfini, Peter Stormare) pa dovolili stereotipni overacting, ki sam po sebi že dolgo ni več zanimiv.

Can you tell me if you had to make a choice... if you were forced to choose... between imagining her out ther somewhere living a good life... being happy... bu you don't know... you never find out... or the worst being true... her being gone... but you know... you finally know what's happened to her.



Tretjič. V temačnem Fincherjevem vizualnem slogu (Se7en, The Game) je Joel pretirano enoplastno kriminalno brian-de-palmovsko zgodbo o psihologiji pravičniškega zasledovalca (Zodiac), ki se mu obsesivno brodenje po neskončni mlakuži človeške sprevrženosti in nedoumljive zlobe obrestuje z onečedenjem lastne etične suverenosti ("Če plešeš s hudičem, se zlodej ne bo spremenil; ti se boš," mu navrže Phoenix), suhoparno raztegnil z neučinkovito, redundančno montažo in predolgo skupno minutažo z mnogimi vmesnimi zgodbovnimi mašili, zabelil z razvodenelim antiklimaksom (ki morda sprva to niti ni nameraval biti in zato doseže nasproten učinek, ki ugonobi film), zasolil z infantilno klišejskimi izpovedmi morilcev (ki raje izčvekajo svoje načrte in misli, namesto da bi preprosto zaklali svojo naslednjo žrtev), ovil v šibko moralno noto o trivialnosti psihopatologije zločinskega uma ("Kaj si pa pričakoval? Pošast?" ga cinično vpraša slednjič razkrinkani sado-mazo-psihopat "Machine" oz. Chris Bauer, obtoženi perverznež iz Hudičevega odvetnika) in zaključil z docela neumestno scorsesejevsko prošnjo moralne odrešitve protagonista. S sila neposrečenim koncem odreši muk predvsem gledalca; a si je film razen nominacije za medveda in spodobnega zaslužka (s proračunom 40 milijonov je več kot podvojil vložek) vendarle pridobil tudi (skoraj)kultni status.

4 komentarji:

  1. Brez zamere, spoštovani kolega, toda vsakdo, ki temu dreku od filma ne da ocene 1, je totalni idiot.

    OdgovoriIzbriši
  2. ... je rekel priznani in verodostojni filmski recenzist, ki je zadnji Sandlerjevi mojstrovini Jack and Jill namenil oceno 4/10 - torej enako kot jo je podelil tudi filmom Another Earth (IMDb 7.0), War Horse (IMDb 7.2), Hamlet (IMDb 7.7), Half Nelson (IMDb 7.4) in tako dalje v nedogled. Toliko o doslednosti in objektivnosti. Hvala za strokovno in argumentirano mnenje oz. še en gartnerizem™, kolega idiot.

    OdgovoriIzbriši
  3. ne da cepim dlake v jajcih, toda vsi poznavalci vejo, da so ocene kolege Gartnerja ponderirano povprečje dramaturgije, scenarija, režisiranja, filma kot celote (torej kako dober je film kot celota), objektivne ocene izpod izkušenega recenzističnega očesa, ostrega peresa, ki se je kalilo na najbolj neusmiljenih forumih in plod miselnih procesov, ki so unikatni v svetovnem merilu do te mere, da obstajajo blogi o blogih, ki pišejo o kolegi Gartnerju.

    V tem je problem vas ljubiteljskih recenzistov, enostavno ne berete dovolj pozorno utemeljitve posamezne ocene, kjer kolega Gartner z redko videno elokvenco in sočnim jezikom, ki se ne sramuje klišejev, sočasno orje novo ledino sodobne recenzistike in hkrati nadaljuje tradicijo, metaforično rečeno, Stenmarka in Križaja slovenske filmske kritike. Vsi ostali ste (metaforično) izven prve jakostne skupine, če ne kar izven svetovnega pokala in ne vem zakaj sploh jemljete prostor uveljavljenim recenzistom in begate ljudi z nekimi kvazi sofisticiranimi koncepti, ko pa vsi vemo, da je za slovenskega bralca ni čez kratko obnovo in oceno.

    OdgovoriIzbriši
  4. A ha ha :D Krotko in jadernato. Se posipljem s poprom zavoljo neiskazane poniženosti.

    OdgovoriIzbriši