3. mar. 2012

The Box (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○
Leta 1975 rojeni filmar Richard Kelly, ki me je nazadnje razočaral z domiselnim, a preveč zmedenim Southland Tales in na sceno priletel s kultom Donnie Darko, ki me prav tako ni posebej prepričal, tudi tokrat ohranja sloves enega izmed najbolj neobičajnih in izvirnih režiserjev ter scenaristov v poslu. [...] Dlje ko traja, slabši in bolj blesav je. Vse do zaključnega preobrata, ki reči postavi na svoje mesto in je vsaj mene dobesedno prikoval na sedež kinodvorane. To je deset minut odlične dramaturgije, kjer tudi pred tem nekoliko patetično vkomponirana glasbena spremljava, seka v polno. —Iztok



Ma, lepo vas prosim, česa tako banalnega in pretencioznega pa še ne. Vzameš kratko zgodbo uveljavljenega ameriškega sci-fi pisca Richarda Mathesona (What Dreams May Come, Bid Time Return, A Stir of Echoes, The Incredible Shrinking Man, I Am Legend), ki je bila že v prvi sezoni (v drugem delu 20. epizode) slovite televizijske serije Območje somraka adaptirana v posrečeno polurno istoimensko pripoved Button, Button (1986), potem pa jo z dolgočasnimi klišeji o eksperimentih Marsovcev na ljudeh ter dimenzijskih portalih siloma raztegneš v 2-urno dramaturško nekonsistentno, zgodbovno zmedeno ter sporočilno ceneno štorijo — zakaj že? Celo avtorju novodobnega kulta Donnie Darko (2001) ne uspe ravno vsaka tehno-mistična, dvoumna fantazija o višjih instancah (tokrat vesoljcih), ki uravnavajo človekovo moralno eksistenco in odločajo o njegovem obstoju in usodi. Pravzaprav mu razen omenjenega, nenavadno intrigantnega prvenca, ni posebej uspelo nič, česar se je loteval odtihmal (Southland Tales, S. Darko). No, ja. Kot rečeno, izvirna zgodba prinaša načeloma zanimivo teoretično-filozofsko dilemo (z bežnimi namigi na Sartreovo eksistencialistično alegorijo onstranstva No Exit iz leta 1944) iz sveta strateških matematičnih modelov teorije iger o tem, kako bi se odločil mlad zakonski par (Cameron Diaz, James Marsden) z nepričakovanimi finančnimi težavami, če jima srhljivo iznakaženi (zakaj že?) in uglajeni neznanec (Frank Langella) ponudi leseno škatlo z rdečim gumbom, pritisk katerega bi jima hipoma prinesel milijon zelencev v neobdavčeni gotovini, a bi obenem tudi ugasnil "življenje nekoga, ki ga ne poznata" — pod pogojem, da o tem ne govorita z nikomer in da se odločita v 24-ih urah, po tistem pa bo skrivnostna škatla "reprogramirana in ponujena nekemu drugemu paru, ki ga ne poznata".



Konsekvenčnost njune odločitve je boleče predvidljiva (zakonca sta tudi sama "neznanca" pri naslednjem krogu moralne igre odločanja o pritisku na gumb, pozneje ponujene nekemu drugemu paru; na smrt vnaprej obsojena oseba pa je tisti od njiju, ki sprejme odločitev), zgodba se suhoparno opoteka med neprepričljivim sočutjem ob pojavni hendikepiranosti sočloveka, prežvečeno fantastično premiso o tajnih vladnih službah in Nezemljanih ter odgovornostjo za brezbrižno pridobitniško logiko; med igralskimi performansi (razen vselej karizmatičnega Langelle) ni nobenega omembe vrednega (tudi Holmes Osborne je bil v Donnieju Darku veliko všečnejši), poanta zgodbe pa v predolgi minutaži razvodeni v stereotipno moralko o zakonu posledičnosti etično spornih odločitev. Poleg tega je Cameron v ne pretirano razkrivajoči spalni srajci največ, kar dobi občudovalec te neznansko čedne punce, a bolj ali manj mediokritetne igralke.

3 komentarji:

  1. O ja, pogledal pred časom. Se pridružujem prvemu stavku. Brezvezen film do amena. Langella, ki me je z Nixonom (Frost/Nixon) navdušil, me tu predvsem zaradi izbire filma razočara.

    OdgovoriIzbriši
  2. no ja, film ni bil pretirano pretenciozen

    vsekakor pa nič posebnega, vse skupaj je bilo zelo mlačno

    OdgovoriIzbriši
  3. pretenciozen -zna -o (prid.): (a) ki veliko obeta, a malo ponudi; (b) ki si prizadeva izraziti več, kot zmore.

    Mislim, da je iz solidne kratke "twilight zone" zgodbe v 2-urni absurd z eksperimenti vesoljcev, vodnimi portali in brez razloga iznakaženimi ksihti razvlečena pripoved še kako pretenciozna -- tudi v smislu, da se je hotel režiser pokazati, se izprsiti, naplesti še enega Donnieja Darka, pa mu to seveda tokrat ni uspelo.

    OdgovoriIzbriši