25. mar. 2012

Dead Man Walking (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Look at you. Death is looking down your neck, and you're playing your little male come-on games.

Multi-talentirani kalifornijski družbeno-kulturni aktivist in športni navdušenec (ter igralec) Tim Robbins se ima za liberalno usmerjenega, zmernega katoličana; enako kot njegova (zdaj že nekdanja) soproga Susan Sarandon, s katero sta bila poročena med leti 1988 (spoznala sta se pri snemanju romantične bejzbolščine Bull Durham sa Majčinim Ortopedom) in 2009. Osebni duhovni nazor in politična prepričanja se pomenljivo odražajo v mnogih njegovih stvaritvah; bodisi tam, kjer je (tudi) napisal scenarij (ali glasbo), stal za kamero in/ali skrbel za produkcijo (Bob Roberts, Cradle Will Rock), ali pa zgolj nastopil v enem od bolj ali manj osrednjih likov (Top Gun, Jacob's Ladder, The Player, The Shawshank Redemption, Mystic River, War of the Worlds) — večkrat se je ukvarjal z družinsko-socialnimi motivi ter arhetipskimi temami krivde, odrešitve in odpuščanja. V tem smislu je drama Zadnji sprehod nemara njegov najbolj intimen projekt (posvetil ga je babici po materini strani Thelmi Bledsoe in dedku po očetovi strani Leeju Robbinsu); saj je razen režije sam poskrbel tudi za scenaristično adaptacijo, osrednjo vlogo je odigrala njegova (tedanja) žena Sarandon, brat David Robbins je napisal glasbo, v stranskih vlogah pa so nastopili oče Gil Robbins (škof Bishop), mati Mary Robbins (guvernerjeva pomočnica), sestra Adele Robbins (bolniška sestra) ter oba sinova Jack Henry Robbins in Miles Robbins.


Po avtobiografski knjigi sestre Helen Prejean posneta zgodba (navdihnila jo je njena resnična izkušnja z Elmom Patrickom Sonnierjem v zvezni kaznilnici Louisiane leta 1984) spremlja na smrt obsojenega jetnika Matthewa Ponceleta (Sean Penn, nominacija za glavno moško vlogo), s katerim se zadnje dni pred usmrtitvijo (z injekcijo) med osebnimi pogovori druži katoliška nuna Prejean (Susan Sarandon, oskar za glavno žensko vlogo). Njeno duhovno vodstvo in poslanstvo poslednje milosti, izkazane brezvestnemu morilcu, posiljevalcu in izpričanemu rasistu, naleti na osupel odpor užaloščenih staršev okrutno umorjene Hope Percy (Missy Yager) in njenega fanta Walterja Delacroixa (Peter Sarsgaard); nikakor ne razumejo, s čim si je okoreli zločinec prislužil zveličavno možnost (vsaj) moralnega odrešenja. Tukaj tiči osrednje sporočilo že tako kontroverzne pripovedi o spornem civilizacijskem pravnem kanonu smrtne kazni, ki ne skuša diplomatsko banalizirati krivde ali relativizirati teže dejanja s prikazom subjektivne, človeške plati obsojenca (ali s pretirano čustveno noto igrati na prizanesljive strune gledalstva), in ki z etiko Nove zaveze (nasproti staroveškim načelom tipa "oko za oko, zob za zob") odkrito zavrača smrtno kazen — o tem, da "božanska" ljubezen zahteva predvsem iskreno odgovornost za storjena dejanja, in da odpuščanje v resnici nima neposredne zveze s storilcem zločina, temveč predvsem s sprejemanjem lastne človečnosti; krščanska dogma in njeni zakramenti gor ali dol.



Osebno sem proti smrtni kazni, odkar o teh stvareh razmišljam. Pa ne zaradi sprenevedavih ideoloških ali dvoličnih političnih razlogov (sem prepričan ateist pogan) ali zato, ker bi mislil, da si nobeno dejanje ne zasluži ultimativne kazni (in bi menil, da slednja komurkoli prinese kakršnokoli zadoščenje), oz. ker ne bi verjel v etično upravičenost kazenskih ustanov — temveč iz zdravorazumskih in golih kmečko-logičnih načel (če pustimo ob strani tragično zmoto marsikoga, ki meni, da je izvedba smrtne kazni kakorkoli hitrejša in preprostejša, za davkoplačevalce cenejša in logistično bolj pragmatična rešitev od dosmrtne ječe). Namreč: če kot legitimna institucija nekoga "kazensko" usmrtiš (če odmislimo dolgoletno kalvarijo in vojno živcev med čakanjem na smrt) in s tem za vekomaj izničiš tudi njegovo samozavedanje in časovno-nazorsko percepcijo (seveda ne govorim o kliničnih psihopatih in nerazumnih duševnih bolnikih), koga si s tem v resnici "kaznoval"?

I want the last face you see in this world to be the face of love, so you look at me when they do this thing.

1 komentar:

  1. Good one indeed

    Skoraj neverjetno je, koliko odličnih filmov je Penn že nabral.
    Škoda, da Tim ne režira več :(
    Tukaj je pokazal,da zna.

    OdgovoriIzbriši