2. mar. 2012

Smultronstället (1957)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●●

Ime Ingmar Bergman je v domovini IKEE, ABBE in Volva približno tako pogost osebni naziv (bergman, šved. ‘gorjan’) kot pri nas Janez Novak; domnevam, da je vseh skandinavskih so(pri)imenjakov verjetno vsaj nekaj tisoč — a zanimivo, najbrž ni nikakršnega dvoma, koga imam v mislih. Kakor je tudi neizogibno — če že pišem o filmih svojega (verjetno) najljubšega režiserja Woodyja Allena — da bi prej ali slej prišel do njegovega največjega cineastičnega vzornika in (razen italijanskih neorealistov) vira navdiha, ki se mu najslavnejši nevrotični in z jazzom obsedeni newyorški očalar poklanja takorekoč z vsakim drugim filmom. (Ironično, Michelangelo Antonioni in Ingmar Bergman sta umrla istega dne, 30. julija 2007.) Med Bergmanovimi je prav Divje jagode sicer Woodyjev najljubši in ga na svoji lestvici omiljenih umešča višje od istega leta nastalega Sedmega pečata (Det sjunde inseglet), kultnega trademarka švedskega avtorja. Poleg tega ima take ali drugačne subtilne reference izrecno na tukajšnjega v vsaj pol ducata lastnih umotvorov — v Bananas (1971) s sanjami protagonista, v Another Woman (1988) z likom hladne, odtujene samokritične ženske (Gena Rowlands), v Crimes and Misdemeanors (1989) s surrealističnim prividom opazovanja družinskega obeda, v Husbands and Wives (1992) s spominom junaka ter v Deconstructing Harry (1997) z zgodbovnim okvirom, kjer se nesamozavestni pisatelj (Woody Allen) v avtomobilu odpravi po častno priznanje svoje nekdanje univerze. Potemtakem tudi ni naključje, da sta (bila) oba neverjetno plodna (filmska, gledališka in televizijska) scenarista in režiserja, imela sta podobno burno zasebno življenje in v svojih delih obravnavata podobne eksistenčne motive: umrljivost in osamljenost, obstoj boga in z vero povezane dileme ter obče relacije med spoloma. Vse to je vključil tudi v zgodbo (primernejši in bolj dobeseden prevod bi bil "Trata z divjimi jagodami", simbol spominskega izseka z določeno sentimentalno vrednostjo) o nergaškemu in z dolgoletno hišno pomočnico Agdo (Jullan Kindahl) živečem vdovcu, upokojenem profesorju bakteriologu dr. Isaku Borgu (tedaj 78-letni švedski režiser, producent in nekdanji igralec v nemih filmih Victor Sjöström), ki se z avtomobilom odpravi iz Stockholma v Lund po častno priznanje "Doctor Jubilaris" ob 50. obletnici svoje univerzitetne diplome. Na poti ga spremljajo snaha Marianne (Ingrid Thulin) in avtoštoparji Sara (režiserjeva muza Bibi Andersson), Viktor (Björn Bjelfvenstam) in Anders (Folke Sundquist), srečuje kopico čudaških likov (med njimi je kot starega akademika občudujoči črpalkar tudi režiserjev šampion Max von Sydow) in obišče zagrenjeno, ostarelo mater (Naima Wifstrand); predvsem pa ga mučijo sanjski prividi in spominski prebliski na grenko-sladke izkušnje in prelomne trenutke preteklega življenja, ki so ga zaznamovali in oblikovali v hladnega, navidez brezčutnega moža — nekdanja zaročenka Sara (ki se je potem omožila z njegovim bratom), brezskrbna trojica popotnikov, prazen akademski protokol, njegova čustveno podobno otopela mati in sin Evald (Gunnar Björnstrand), tudi sam zdravnik, ki si ne želi otrok ter razmišlja o nesmislu, samoti in smrti. Skozi reminiscentne in resnične like Isak sprevidi lastne napake, osebne hibe in značajske posebnosti ter vzročne povezave, ki so ustvarile krog relacij med njegovimi svojci in znanci, ter se v spokojnem sprejetju umrljivosti (strah pred smrtjo se mu v začetnem kadru filma kaže skozi srhljive freudovske sanje) slednjič pomirjeno, sočutno in celo optimistično spravi z usodo. V ekspresionističnem simbolizmu prispodobe "ogledala" življenjskih mejnikov ter alegorije "poslednje poti" samospoznanja (Isak na koncu ne umre in z njim telesno ni nič narobe, čeprav je prileten gospod) je težko spregledati namige na krščansko etiko zveličanja in izpovedi grehov, ki pred vstopom v onstranstvo človeka "očisti" moralne navlake. Bergman je ob očetu, konservativnem protestantskem duhovniku, s starejšim bratom in sestro odrastel v strogem verskem okolju; nemara špekuliram, a v njegovih filmih (kot slutnjo postmoderne spiritualne praznine) zaznavam deziluzijo že davno izgubljene verske identitete (sam navaja, da se je to zgodilo pri njegovih 8. letih) in (nezaveden) občutek krivde ob razočaranju roditeljev in okolice, kar režiser kompenzira z večnim apologetskim racionaliziranjem mitologije sakralnega v posvetni percepciji duhovnosti (podobno počne Woody Allen); morda gledalcem in sebi dokazuje, da je vera stvar osebne etične integritete in ne z vzgojo vcepljeno, dvoumno oportunistično (zavoljo pridobitniške manipulativnosti) institucionalizirano družbeno načelo. (Bojda je The Silence leta 1963 njegov zadnji umotvor z osrednjim motivom vprašanj religije.) Če je tako (poudarjam, vse to je izključno moje subjektivno mnenje), potem mi je Bergman kot ultimativni filmski umetnik še za odtenek ljubši. Sicer pa o tem (ali o čemerkoli) ne morem biti zares prepričan; bolj ko se poglabljam v mojstrovine klasične dobe sveta gibljivih slik (saj veste, ko so imele filmske zgodbe še nek pomen), bolj vem, kako v resnici nič ne vem.

7 komentarjev:

  1. No, tako ja! to so filmi :D
    tudi sam sem o njem pred dobrim letom nekaj spisal, res super film.

    http://paucstadt.blog.siol.net/2010/08/14/smultronstallet-1957/

    OdgovoriIzbriši
  2. Ta je en boljših Bergmanovih za moje pojme. Osebno sta mi sicer ljubša Scenes from a Marriage in pa Autumn Sonata. Tudi Fanny and Alexander. Ampak ok, to so sami veliki filmi, težko razvrščat. :) Drugače kot po okusu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tako kot Woodyu, je tudi meni tole naj Bergmanov film (od tistih, ki sem jih videl).

    Zgodba, fotografija, občutek za igro, poglobljenost,...

    Fantastičen film.

    OdgovoriIzbriši
  4. bo treba končno pogledat, čaka na disku že skoraj 2 leti :D


    ampak dvomim, da me bo bolj pritegnil, kot sedmi pečat :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Uf, si me prehitel!!! Čudovito napisano!

    OdgovoriIzbriši
  6. "... bolj ko se poglabljam v mojstrovine klasične dobe sveta gibljivih slik, ... bolj vem, kako v resnici nič ne vem."

    Ej, čudovito napisano, kakor da bi bral svoje misli, saj sem se tudi sam zavedel, da film nima več tiste sporočilnosti in umetniške pristnosti, kot ga je imel "nekoč".
    Mislim pa, da se je Begman najbolj zazrl vase (verovanje, namreč) v Winter Light (1963). Temen diamantek od filma, meni od njegovih najljubši.

    A boš kdaj v prihodnje opisal kakšno mojstrovino g. Ozuja?

    Lp,
    le še en filmoljub

    OdgovoriIzbriši
  7. O, hvala za te prijazne besede. :) Yasujiro Ozu (1903—1963) si vsekakor zasluži omembo pri vsakem filmoljubu in res bi se spodobilo, če bi kdaj napisal kaj vsaj o kakšni Tokijski zgodbi (1953). Prej ali slej.

    OdgovoriIzbriši