17. mar. 2012

Vinyan (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pred štirimi leti, ko sem bil še mlad/jši in neumen/jši bloger, sem dolgometražnemu prvencu belgijskega režiserja Fabrica Du Welza Calvaire (2004) v sramotno neartikuliranem in površnem opisu komajda namenil kakšno spodbudno besedo. Dasiravno se moj obči vtis (kljub temu, da sem ljubitelj žanra) še danes nemara ne bi bistveno spremenil (morda pa bi si po drugem ali tretjem ogledu prislužil za piko boljšo oceno), namenoma puščam stare zapise nespremenjene in v prvotnem stanju, kot opomnik samemu sebi, kako ušiv recenzist™ sem (bil). Tedaj me je odvrnila zlasti mučno izprijena, zatohla, bizarna atmosferičnost — a prav to je tisto, kar mladi ustvarjalec pri svojih delih (očitno) poudarja. Čeprav postavlja pripovedno dimenzijo in dramaturško izvirnost v drugi plan (osebno pa pri filmu cenim predvsem dobro zgodbo), si projekt gotovo zasluži globljo interpretacijo in analizo vizualne simbolike (izpod kamere Welzovega stalnega snemalca Benoîta Debieja) ter vzdušno groteskne alegoričnosti; naj torej kot kritiko samemu sebi pozovem k bolj dojemljivem in prizanesljivem cineastičnem pristopu k dotičnemu od tistega, ki sem mu ga namenil sam (tukaj). Sem pa zato (s to izkušnjo oborožen) bolj pripravljen za spopad z njegovim naslednjim celovečercem, do tega trenutka drugim in zadnjim — in dejansko ga znam in morem (o)ceniti za spoznanje višje; kljub prav nasprotni oceni siceršnje strokovne filmske javnosti in uporabnikov portalov tipa IMDb. Mislim, da se mu je tokratna višja produkcijska vrednost obrestovala (eksotična prizorišča in širša dramaturška panorama, navsezadnje pa tudi igralska zasedba) in da nima več (tako) slabšalnega pečata zanikrnega garažnega projekta, ki večkrat obremenilno zaznamuje neodvisno evropsko filmografijo. Zgodba o zakoncih Jeanne (Emmanuelle Béart) in Paulu (Rufus Sewell), ki po odročnih vasicah in blatnem deževnem pragozdu zakotnih tajskih in burmanskih otočij zaman iščeta sina, pogrešanega v cunamiju pred šestimi meseci (potem ko se Jeanne zdi, da je dečka videla v nekem amaterskem dokumentarnem posnetku), je v nekem smislu sočutno univerzalna in zato obče poistovetljiva, dovolj empatična (če se ji voljno prepustimo), zlasti pa psihološko arhetipska: Welz govori o žalostni degradaciji omračenega razuma ob tragični izgubi, o slepem obupu žalujočih staršev (posebej matere, ki za izgubo otroka nezavedno krivi moškega), o nepovratnem freudovskem kaosu umskega razkroja in o prvinski arheo-patologiji, ki vznikne po tistem, ko se človek vda primarnim fatalističnim občutkom. (S scenografijo in z eksotičnimi motivi neogibno spominja na dualnost človeške nravi kultnega romana Josepha Conrada Heart of Darkness oz. morasto potovanje v kolektivno norost in dekadenco kultne vojne drame Apocalypse Now.) Temačno surrealna drama z nenavadnimi elementi psihološke grozljivke Vinyan (beseda naj bi v lokalnem jeziku pomenila "izgubljenega duha, ki išče svoj spokoj") ni toliko konvencionalna filmska fabula kolikor umetniški prikaz čustvovanja in umovanja, ki pusti svoj odtis na občutenju in nižji (neindoktrinirani ali "necivilizirani", infantilni) emotivni percepciji čas in prostor presegajoče relacije roditelj—otrok.
Ker je žena še vedno prepričana, da sinko ni umrl in da so ga prodali v Burmo, se odloči za odisejo. Za nevarno misijo, kjer hoče na vsak način najti sina in kjer ne posluša moževih nasvetov, da bi bilo dobro vse skupaj počasi pozabiti in se sprijazniti s smrtjo. Jasno, ker John Rambo nima časa, ju v Burmo odpelje hinavski Thaksin Gao, preprodajalec in lokalni kriminalec, ki obljubi, da bo pomagal. Do tukaj je s filmom vse okej. —Iztok

Lahko pa se seveda tudi motim. (Kakor je svoje pronicljive prispevke v reviji Monitor vselej hudomušno zaključeval neki slovenski računalniški oz. multimedijski publicist.)

1 komentar:

  1. Sem ga včeraj še enkrat gledal in sem nekje istega mnenja kot prvič: http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2009/03/vinyan.html

    OdgovoriIzbriši