8. mar. 2012

Volcano (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Paper beats rock, but scissors beat paper. —I'm not paper; I'm lava... what beats lava? —My dad ... I hope.

Skoraj 70-letni angleški režiser Mick Jackson je očitno potreboval kar nekaj časa (bolje ikad, nego nikad), da je končno izprdnil kakšen spodoben film: kritike in gledalce je namreč (še najbolj) navdušil s televizijsko biografsko dramo Temple Grandin (2010) s Claire Danes v vlogi avtistične ameriške avtorice in aktivistke za pravice živali. Pred tem je posnel kopico dokumentarcev in televizijskih projektov, s prvima celovečercema za velika platna Chattahoochee (1989) in L.A. Story (1991) pa je vendarle vzbudil pozornost cineastov in celo dosegel status svojevrstnih novodobnih (skoraj)kultov. V tretje mu pak ni šlo tako rado, saj je s patetično solzivko za neizobražene gospodinje The Bodyguard (1992) razen dveh oskarjevskih pridelal tudi sedem malinovih nominacij — za najslabšega glumača (Kevin Costner) z najbolj debilno pričesko, najbolj ušivo igralko (Whitney Houston), najslabši film z najbolj cenenim scenarijem (Lawrence Kasdan, oh boy, ta pa je zares izgubil občutek iz časov, ko je pisal dialoge za Raiders of the Lost Ark, The Big Chill ali recimo legendarna Imperij vrača udarec ter Jedijeva vrnitev) in še nekaj drugih. Osebno bi k temu dodal še odličje za najbolj inzulinsko zavijajočo pop lajno vseh časov ‘I Will Always Love You’ — ampak ne bodimo prezlobni, in o rajnkih vse dobro, kakopak.



Koncem prejšnjega stoletja je istega leta, ko je v nič manj puhli katastrofščini Dante's Peak (1997) ejakulirajoči ognjenik krotil postavni Pierce Brosnan, v Jacksonovem umotvoru podobno počel tudi dežurni slaboritnež Tommy Lee Jones; ob načeloma solidni igralski zasedbi (Keith David, Don Cheadle, Anne Heche, John Carroll Lynch), a z nepopisno neumnim scenarijem (pisec Jerome Armstrong, do danes njegov edini tovrstni poskus) in kot Kahlove politične izjave trdno karakterizacijo neznansko plitvih likov.
Leto 1997 je bilo leto vulkanov, ki je v kina poleg Volcana pognalo še enako solidni Dante’s Peak. Oba filma nekako nista navdušila ne gledalcev ne kritikov, kar je blesavo, saj so vsi očitno pričakovali neko hudičevo globoko dramatizacijo [...] Za razliko od Dante's Peaka in recimo Twisterja, je dobro tudi to, da nevarnost pride sama in da junaki vanjo glave ne tiščijo sami. Pa to, da mesto ni izmišljeno. In to, da se bruhanje vulkana začne veliko hitreje kot v Dante's Peaku, kjer je vulkan prvo polovico filma le kašljal. —Iztok



Tommy Lee je za klišejsko vlogo predanega, skrbnega družinskega očeta primeren približno toliko kot za lik terorističnega frontmana rock benda; vsekakor pa me je s prisiljeno odločno avtoritativnostjo, ki nemara prepriča manj brihtnega osemletnika, nehal zabavati že v Beguncu (1993) ter Možeh v črnem (1997) — dasiravno je potem tozadevno utrujal še v U.S. Marshals (1998) in še kje. Škoda, da je bil šele na star(ejš)a leta deležen zanimivih likov kot v Space Cowboys (2000), No Country for Old Men (2007) ali In the Valley of Elah (2007). No ja, whatever. Gotovo ni edini in tudi ne največji krivec za smešno upodobitev prodora lave sredi Los Angelesa in ridikulozno dramaturško mineštro, napleteno okrog katastrofičnega dogodka. Da ne bo nesporazuma: nič nimam proti nepretenciozni popkornovski zabavi in seveda me tudi ne moti popolna absurdnost tovrstne zgodbe — ampak naj se ustvarjalci v kolikor toliko avtentičnem dramskem okolju vsaj rahlo bolj potrudijo prikazati realen človeški odziv in požrtvovalnost v kriznih razmerah, namesto da nas skušajo impresionirati s posebnimi učinki in pirotehniko (ter C. Lynchem, ki se pokončno dobesedno "stopi" v vroči lavi, ko rešuje ponesrečence s podzemne železnice), ki sta sama sebi edini namen. Torej: kogar fascinirajo potoki razbeljene skale, ognjene bombe in piroklastični oblaki, naj si kljub vsemu raje ogleda Dantejev vrh. Saj ne, da je (bistveno) boljši; samo malce manj gnil in do inteligence občinstva za spoznanje manj podcenjujoč.

The Coast Is Toast.

2 komentarja:

  1. Še nekdo, ki je od tega filma očitno pričakoval Williama Shakespeareja, kot bi rekel Leonard Maltin.

    OdgovoriIzbriši
  2. "Ne trudite se razumeti, to je pač gartnerizem," kot bi rekli v Zavodu za otroke s posebnimi potrebami. Raje si še 463-ič zavrti My Love Is Your Love, da se umiriš in razsvetliš.

    OdgovoriIzbriši