8. apr. 2012

Déjà vu (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Z običajnim zamikom nejevere nimam težav; sicer bi lahko kot filmoljub mirno končal z bloganjem ali pa se poslej posvečal le še obskurnim retrospektivam uzbekistanskega socialno angažiranega dokumentarca (pa še to ne vsem). Saj veste, tisto, ko si rečete: "Če odštejem dejstvo, da je časovno potovanje (in z njim povezane teoretične dileme einsteinovske paradoksalnosti) uveljavljena premisa znanstvene fantastike, — ta film pa navsezadnje ni iz tega žanra, temveč sodi med adrenalinsko-pirotehnične akcijske trilerje, a kot osrednje dramaturško gonilo in zgodbovno srž vseeno uporabi ta za lase privlečeni element, — je umotvor razmeroma posrečen, kratkočasen in gledljiv." Sprašujem se namreč, ali za film mlajšega od obeh bratov Scott in razvpitega producenta puhle MTV-jevske vizualizacije Jerryja Bruckheimerja res lahko (vsaj) to rečem; oz. ali mi razen (dodobra oguljenega) središčnega motiva protagonista, ki skuša s časovno zanko preprečiti zločin, še preden bi do njega prišlo, kaj razmeroma substančnega sploh še ostane.



Skratka: Denzel je operativec ameriškega zveznega urada ATF (alkohol, tobak, orožje in eksplozivi) Doug Carlin, ki po tragičnem bombnem napadu na potniški trajekt pred New Orleansom s pomočjo skrivne vladne tehnologije časovno zamaknjenih termično-rentgenskih računalniško-satelitskih posnetkov (ki v realnem času kažejo dogajanje izpred štirih dni) v nekakšni retrokurzivni preiskavi skupaj z agenti FBI (Bruce Greenwood, Val Kilmer) in genialnimi fiziki (Adam Goldberg) v preteklem sosledju dogodkov išče krivca — in kar je, kot kaže, zanj še pomembneje, skuša preprečiti smrt čedne Claire Kuchever (Paula Patton), ki jo je neuravnovešeni morilski ameriški "domoljub" in nekdanji marinec (Jim Caviezel) kot talko izkoristil za izvedbo svoje teroristične akcije. Slednjič se agent Carlin osebno podvrže eksperimentalnemu časovnemu premiku, v katerem se preteklost razcepi v dva vzporedna časovna toka; on pa bo moral v eni od obeh paralelnih inačic samega sebe za uspešno rešitev primera žrtvovati več, kot si je bil obetal.

Če se vrnem k zgoraj nakazani dilemi: upoštevajoč ne tako zelo izvirno zasnovo (ki sta jo veliko bolj zabavno uporabila Zemeckis v nesmrtni sodobni klasiki Nazaj v prihodnost ter seveda Cameron v kultnem Terminatorju, pa še marsikdo marsikje) in prizanesljivo odobravajoč nekatere posrečene akcijske prizore (npr. zanimiv avtomobilski pregon Carlina, ki s posebnim nočnim vizirjem zasleduje nevidnega storilca v času izpred štirih dni po ulicah New Orleansa) — kaj še ponuja zgodba? Sicer fluidno in napeto dogajanje ter poželjivo čokoladno gazelo Pattonovo, a zato sramotno neizkoriščeno (praktično vso) preostalo glumaško zasedbo (z Washingtonom in Caviezlom na čelu, ki sta bila kot vrhunska igralca marsikod že pokazala bistveno boljšo predstavo) in kot ravnilo premočrten dramaturški lok brez kakršnihkoli presenetljivih odstopanj ali nepredvidljivih zasukov. Končni vtis? Dokaj gledljiv in vizualno privlačen popkorn, a žal nič več kot to.



Karizmatični temnopolti zvezdnik (zlati kipec za lik v kriminalni drami Dan za trening) in režiser legend kot slovita letalska opereta Top Gun (1986) sta prvič sodelovala v podmorniščini Škrlatna plima (1995), po tistem v trilerju Man on Fire (2004), nato v tukaj priobčenem Déjà vu (ki je bil finančno sicer uspešen), pozneje v (rimejku) Ugrabitev metroja Pelham 123 (2009) in nazadnje v čuha-puha-akcijadi Neustavljiv (2010). Težko se je znebiti vtisa, da je bil vsak njun naslednji skupni projekt slabši od prejšnjega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar