7. apr. 2012

Lord of the Flies (1963)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Danes klasični roman britanskega avtorja in literarnega Nobelovega nagrajenca Williama Goldinga Gospodar muh je nič manj kot alegorija samouničevalnih nasprotij sodobne civilizacijske paradigme in dualnosti človekove narave — ki se kaže v kontrastu med omikano in z družbenimi normami urejeno demokracijo ter prvinsko samovoljo posameznikov po oblasti; oz. med kolektivno zavestjo in individualizmom, med racionalizmom in golimi emotivnimi instinkti ter posledično med moralnostjo in nemoralnostjo. Prispodobo o težavnem premagovanju nižjih evolucijskih gonov uteleša zgodba o skupini (britanskih) šolarjev, ki po nesreči letala (ki naj bi jih spričo nekakšne moderne, nemara jedrske vojne, iz Anglije prepeljalo na varno) na izoliranem tropskem otoku sčasoma regresirajo v stanje divjaškosti oz. se tozadevno razdelijo v dve skupini: na pleme "lovcev" otoških divjih prašičev pod vodstvom nasilnega, iracionalnega Jacka (Tom Chapin) ter na "varuhe ognja" (s katerim naj bi nase opozorili morebitne rešitelje na bližnjih ladjah ali letalih) pod vodstvom umirjenega in dobronamernega Ralpha (James Aubrey). Potem ko se po pričevanju rahločutnega Simona (Tom Gaman) med dečki utrdi prepričanje o nekakšni "zveri", ki straši na otoku, in to skupinsko zablodo še podkrepi najdba trupla strmoglavljenega pilota, se po uboju iz objestnosti debelušnega Piggyja (Hugh Edwards) položaj še poslabša v čisti prvobitni kaos; prepričani o svoji totalitarni upravičenosti do vladanja, ker skupnost oskrbujejo s hrano, se kruti Jackovi privrženci slednjič odločijo iztrebiti miroljubne Ralphove pristaše — dokler v samem epilogu srboritih fantov pred samim seboj ne odreši ladijski častnik mimoidočega vojnega plovila, ki je slučajno opazil dim na osamljenem otoku.



Na kaj se torej nanaša izraz "gospodar muh"? Po prvem ulovu mladega merjasca fantje pod Jackovim poveljstvom glavo razmesarjene živali nataknejo na kol — kot meseno daritev otoški "zveri", ki naj bi jih obvarovala pred besom nedoumljive prikazni. Sčasoma se na razpadajoči trofeji začnejo zbirati roji muh in Simon je prvi, ki v gnusni mrhovini vidi strašljivi totem "gospodarja muh". Seveda na otoku ni nikakršne "zveri"; metafora prepoznavnega kulturno-verskega motiva (ena od pojavnih oblik Satana naj bi bil semitski zlodej, "gospodar muh" Beelzebub, arab. Ba‘al az-Zubab) opozarja na namišljene družbene arhetipe, ki z indoktriniranim vzbujanjem strahu služijo zgolj nadzoru množic. Prašičja glava je tako simbol človeku prirojene (ali privzgojene?) potrebe po idolatriji (čaščenju idola) in vsemogočnost pripisani prezenci višje "božanske" ali "peklenske" sile, s katero pa v resnici kompenzira odgovornost za lastne pritlehne nagone po nasilju, strahovladi in izkoriščanju šibkejših.

Arhetipski motiv "čistega" oz. "prvinsko nedolžnega" ali "tarzanskega" otroka, samoraslega v arhaični skupnosti daleč od civilizacije — ali takega, ki je v dekadentni ali postapokaliptični viziji psihosocialno nazadoval na nekakšno prvobitno etično raven — je zaslediti v mnogih filmskih pripovedih poslej: od mlečnozobih Brooke Shields in Christopherja Atkinsa v sloviti Modri laguni (1980) ter otrok iz puščavske oaze v tretjem delu Maxa (ki si za uveljavitev "pravice govora" podajajo pravokotno stojalo, simbol sodobne televizije; podobno kot dečki v Gospodarju muh, ki za to uporabljajo najdeno školjčno lupino) do morilsko brezčutnih in z bojnimi barvami pomazanih obrazov "divjih otrok" na skrajnem koncu reke v kultni Coppolovi Apokalipsi (1979) ter v temačnem Du Welzovem Vinyanu (2008) in drugod. Otroci kot "nepokvarjena" in od civilizacije neindoktrinirana bitja predstavljajo družbo v njenem animalističnem stanju socializacije, iz katerega potem vzniknejo brezkompromisna pranačela in nagon po preživetju. Pisec romana z njimi satirično opozarja na jalov bolj zoper barbarstvo in vojno ter kaže na krhkost in moralno dvoumnost človeštva.



Ekranizaciji britanskega režiserja (King Lear, The Tragedy of Hamlet) Petra Brooka morem (in smem) očitati eno samo pomanjkljivost: igralski performans. Vloge so namreč porazdelili med amaterske, neizkušene otroške statiste (menda so jih zbrali med skupno več kot 3000 dečki na avdiciji), katerih predstava je mestoma okorna, nesimpatetična in zato ne povsem prepričljiva; po drugi strani pa prav ta neponarejenost ter avtentična improvizacija prinašata redko doživetje pristnosti srhljive zgodbe, o kateri nikakor ne gre dvomiti, da bi se zlahka pripetila tudi v resnici.* Poleg tega je nekoliko bolj znana druga adaptacija Goldingovega romana režiserja Harryja Hooka iz leta 1990 izvirni knjižni predlogi veliko manj verna; pri oportunističnem prirejanju zgodbe (ter akcijskih elementih, ki po nepotrebnem fascinirajo z eksplicitnostjo) se izgubi bistveni del pomenljivega alegoričnega sporočila njenega predhodnika.
* Op. Po vrsti druga skladba Železodevičnikov Lord of the Flies na njihovem desetem studijskem albumu The X Factor je še en primer avtorskega dela, nastalega po navdihu tukaj omenjenega filma.

3 komentarji:

  1. Nisem še videl, niti bral knjige. Vem pa, da se je o knjigi veliko govorilo tekom serije Lost in takrat sem dejal, da bi jo bilo fino prebrati. Verjetno bukvo priporočaš še bolj kot film, a?

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo zanimivo branje, še več takih prosim. Rimejka še nisem gledal, a me niti tako ne vleče. Podobne situacije so se začele razpletati tudi v The Beach.

    OdgovoriIzbriši