1. apr. 2012

Namesto običajne statistike

Ob četrti obletnici bloga

Predvsem upam, da mi je po štirih letih* bolj ali manj nepretrganega pisunjenja uspelo prikazati, o čem v resnici umevam ali pa to vsaj poskušam: ne zgolj o filmskih vtisih, pospremljenih z obnovo vsebine in docela subjektivno oceno, začinjenih s kot-da sarkazmom in ovitih v (kvazi)leporečje — temveč predvsem o filmskem kontekstu in širši kinematografski panorami. Lahko rečete temu tudi trivia ali zakulisje ali subtekst, a ta splošnejša zabavljaška perspektiva je tisto, kar me v enaki priteguje k sedmi umetnosti in kar se trudim kot-da duhovito posredovati med vrsticami svojih pisarij.


Resda sem pisal denimo o svojem naljubšem filmu (ali pa o nekem, za marsikoga domnevno najboljšem sploh) ter o tistem najdražjem in o tem, kaj se mi pri filmih sploh zdi pomembno; kot tudi o ridikuloznih skrpucalih za duhovno izzvane najstnike in vizualno dojemljive prostodušneže, ki jim je namenjen preprostejši kot-da humor ter ceneno popkornovsko-šitburgersko vizualno onaniranje. Vendar sem omenjal tudi resne vojne elegije, izrazitejše žanrske projekte Novega Hollywooda in čezlužne strahove prehoda v novo paradigmo; ter daljnovzhodne in rižojede travme, kompenzirane skozi emocije gibljivih slik. Povsem zanemarjal nisem niti komično-satirične kinematografije naših sosedov in strašljivih projektov njihovih največjih mojstrov alegoričnih freudovskih fantazmagorij; in tudi ne zahodnjaških animiranih (v slovenščino čedalje bolje sinhroniziranih) mojstrovin, ki se bodisi posmehujejo tovarni sanj ali se ji duhovito poklanjajo. Da gre pri marsikaterem navidez cenenem dosežku za celosten družbeno-kritičen vidik, sem pleteničil pri prispevkih o (domnevnih) vampirjih, volkodlakih in zombijih. Ob vsem pa nisem pozabil niti na glasbo, bodisi tisto omiljeno iz osemdesetih let, spretno pianistično prirejeno ali posvečeno prispodobi življenjske poti. Bolj lokalno noto sem ubiral pri opisu težav slovenskega zdravstva, melanholičnem oglaševalskem spominu in pripravah na naš največji praznik.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Mislim, da se bom poslej pogosteje, bolj premišljeno in z občutkom sladokusca za cineastično preteklost posvečal predvsem starejšim filmom in klasikam; sodobni, z očesnimi bombončki in s 3-D posebnimi učinki naphani blockbusterji me preprosto ne zanimajo več. Kdor hoče, naj me bere še naprej. (Razen, če me itak ne.)
* Op. Moj prvi filmski zapis je nastal aprila 2008; sicer pa je uradno blog še za kakšno leto starejši in sem razne neumnosti pisaril že pred tem.

8 komentarjev:

  1. Čestitke, kar tako naprej :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitke. Z veseljem berem(o) še naprej in upam, da še dolgo ne bo zmanjkalo motivacije.

    OdgovoriIzbriši
  3. Happy B-day in še naprej! :P

    OdgovoriIzbriši
  4. Čestitke in s polno paro naprej! :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Keep up the good work! :D

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala vsem. Danes me lahko hvalite, kakšna faca sem, saj je itak 1. april. :D

    OdgovoriIzbriši
  7. Čestitke! Obljubljam, vsak dan bom s tabo tudi v petem letu:)

    OdgovoriIzbriši
  8. Stari, špica si!!!

    Evo ti malo motivacije za naprej :D

    http://www.youtube.com/watch?v=MYiahoYfPGk

    OdgovoriIzbriši