2. apr. 2012

The Usual Suspects (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

"Mes chers frères, n'oubliez jamais, quand vous entendrez vanter le progrès des lumières, que la plus belle des ruses du diable est de vous persuader qu'il n'existe pas!" —Charles Baudelaire*

Istega leta kot Gibsonov Braveheart, Fincherjev Se7en, Mannov Heat, Robbinsov Dead Man Walking in Gilliamov Twelve Monkeys smo si mogli ogledati tudi po scenariju Christopherja McQuarrieja (v vsega 35 dneh in s proračunom 6 milijonov) posnet kriminalni neo-noir triler mladega newyorškega producenta in režiserja Bryana Singerja (Apt Pupil, X-Men, X2, Superman Returns, Valkyrie), ki je s svojim (dvojnim ali celo trojnim) končnim preobratom osupnil svet ter si mahoma prislužil dva zlata kipca in prgišče drugih odličij. Film sodi v kategorijo "nič ni tako, kot je videti" in je cineastično občestvo navdušil nekaj let pred nizom umotvorov M. Night Shyamalana (s Šestim čutom leta 1999 v prvi vrsti) ali Fincherjevim kultom Klub golih pesti (1999) ter Nolanovim Mementom (2000), ki so podobno fascinirali z rekurzivno prevaro gledalca ter šokantnim zaključnim zasukom zgodbovnega konteksta. Z mitsko figuro neotipljivega zločinca po imenu "Keyser Söze" (ki so ga dodobra izkoristili za promocijo filma in je postal ironična sopomenka nečesa neobstoječega) je zarezal v kolektivno zavest filmske popkulture in se skoraj takoj umestil med sodobne žanrske klasike.

(namig: to ni Keyser Söze)

Skupino prekaljenih zločincev in heist pajdašev (od leve proti desni: Kevin Pollak, Stephen Baldwin, Benicio Del Toro, Gabriel Byrne, Kevin Spacey) posredno najame tajinstveni evropski zločinski boter, da bi v kalifornijskem pristanišču oropali zasidrano argentinsko tovorno ladjo in prestregli pošiljko kokaina; nihče med njimi ne sluti, da gre za pretvezo (in mamil sploh ni) in da je prava tarča napada mož med posadko, ki bi edini lahko na sodišču identificiral nevarnega turško-nemškega kriminalca. Ko edini preživeli v tveganem bombno-strelskem podvigu — jecljavi pogojni kaznjenec "Gobcač" Kint (Spacey), šepavi pohabljenec s cerebralno paralizo — preiskovalcu državne carinske uprave Davu Kujanu (Chazz Palminteri) pozneje pojasnjuje nedoumljivi razplet dogodkov, iz urbane mitologije vzniknejo še drugi vsemogočni liki kriminalnega podzemlja, npr. surovi cestni prekupčevalec Redfoot (Peter Greene) ter srhljivi poslovnež g. Kobayashi (Pete Postlethwaite) oz. pravni zastopnik "zločinskega zlodeja" osebno. In kdo je pravzaprav Keyser Söze — eden od osumljene peterice, na začetku postavljene v policijsko vrsto v sobi za prepoznavanje, ali kdo šesti — ali sploh nihče?

Do you believe in him, Verbal? —Keaton always said, "I don't believe in God, but I'm afraid of him." Well I believe in God, and the only thing that scares me is Keyser Söze.



Kot rečeno: za spreten zgodbovni salto finale poskrbi pripoved v spominskih prebliskih, katere interpretacija (s strani zasliševalca, agenta Kujana) namiguje na eno od možnih rešitev zagonetke o istovetnosti strašljivega moža, ki iz temačnega ozadja vleče vse niti; a se v samem epilogu izkaže ne le to, kako je ta razlaga napačna, temveč predvsem, da je dobršen del celotne fabule izmišljen in lažen — da je torej pravi krivec tisti najmanj verjeten protagonist, ki je učinkovito pretental organe pregona s tem, da jih je pretkano napeljal v nasprotno smer. (Slovito frazo o "Hudičevi največji ukani, ki naj bi jo zagodel s tem, ko je ljudi prepričal, da ne obstaja," je scenarist menda nekje slišal, ne da bi točno vedel, kako je ta stavek pravzaprav plod pesniškega peresa Charlesa Baudelaira.)

Mimogrede: skrivnostni Keyser Söze je po pripovedi "Gobcača" Kinta domnevno sin Nemca in Turkinje. V nemščini Kaiser pomeni "cesar", v turškem jeziku pa pridevnik söz označuje nekoga "zgovornega, klepetavega"; je torej zločinski veleum v resnici "največji med vsemi gobezdači" ter zakon zavajajoči "kralj besedičenja"?
* Op. Izšlo v Baudelairovi zbirki Male pesmi v prozi oz. Pariški spleen (slovenski prevod Marko Crnkovič, izdala Cankarjeva založba leta 1992). (Spleen: življenjsko dolgočasje, malodušje, eksistenčna naveličanost.)

8 komentarjev:

  1. Leto 95 je bilo zares plodno. Poleg odličnega Verbalnega mi je tisti stavek Del Tora Hand me the fucking keys, you cocksucker, what the fuck? še danes med najbolj priljubljenimi citati. S prijatelji smo se pogosto zafrkavali, kdo bo najbolje ujel njegovo interpretacijo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Film zaradi katerega se kolje ljudi ako ti izdajo spoljler. Je že res, da sta scenarij vzdušje in igra perfektni, ampak vseeno je finalni twist tisti, ki doda kar nekaj pik temu filmu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Saj nisem preveč izdal? ;P Ali pač?

    OdgovoriIzbriši
  4. carski film

    ampak potem je night m. shalalalman začel zlorabljat twiste

    OdgovoriIzbriši
  5. To je The Movie! Mislim, da je to eden prvih, ki me je navdušil za gledanje filmov nasploh. Še sedaj se dobro spomnim, ko sem prvič videl zaključek, fuck, res.

    Zadnji tvist, tisti sprehod po ulici in glas v ozadju, tisto sestavljanje puzl in tisti stavek o hudiču, to je pravi simbol naše generacije (90-a!) Keyser Soze, to je res antologijski simbol.

    Izjemen film, ampak zaključek je pa res kocine dvigajoč.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ne berite najprej ako filma še niste videli!!!













































































































































    V Zagrebu so baje pred premiero filma pridaniči na plakatu obkrožili K. Speceyja.

    OdgovoriIzbriši
  7. Kar film dviguje nad ostale tovrstne filme, torej filme, ki vse stavijo na konec, je to, da užitek ob ugledu ostane tudi vsaj v drugo in tretje(za naprej pa ne vem). Nisem pa poznal izvora imena Keyser Söze ... za "kaiser" sem sicer vedel, da pomeni cesarja, povezava pa mi ni padla niti na kraj pameti. Hvala za info! :D

    OdgovoriIzbriši
  8. Se kar strinjam z zadnjim komentarjem. Film je zanimiv tudi pri nadaljnjih ogledih (dobro no, ne tako kot prvič, a vseeno), kljub poznavanju twista.

    OdgovoriIzbriši