8. maj 2012

The Cabin in the Woods (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Upam, da poznate sci-fi roman Konec otroštva (izdala Pomurska založba, 1978; prevod Ivanka Plešnar) slavnega futurologa in pisatelja Arthurja C. Clarka (1917—2008). Genialni avtor tam izvede fantastičen retrokurzivni zasuk konteksta v obliki obuditve kolektivnega spomina človeštva; na Zemljo prispeli visoko razviti in dobronamerni vesoljci so po nekakšnem ironičnem naključju podobni hudičem ali demonom (rogovi, koničasti rep, krila in vse drugo ima sicer točno določene biološke in anatomske funkcije) — vendar so v resnici ljudje tisti, ki so to peklensko-antropomorfno obliko (ki so jo nekoč davno že videli, ko so alieni prvič obiskali prazgodovinsko Zemljo) vtisnili v civilizacijsko mitologijo in iz teh predstav nezavedno sestavili lastne verske in kulturne arhetipe.

They look like something from a nightmare. No, they're something nightmares are from.

The movie is a satire on the horror genre. The film takes place on three levels: the Gods (representing us, the audience), the control room (representing the director and writer) and the cabin (representing the horror genre). The Gods (us) demand our horror movies to happen in a certain way. There are cliche stereotypes (the whore, the jock, the scholar, the virgin and the fool) and those stereotypes must act in a certain way. The only thing the Gods (we) care about is that the stereotypes suffer and die for their (our) enjoyment. The control room (director/writer) is there to make sure that is carried out. When the ritual fails, the gods (we) are angry that they (we) didn't get what they (we) want. Marty and Dana's part in the end represents the views of Whedon and Goddard; someone else should have a shot at running things. Meaning the horror genre should be wiped out and started anew, without all the stereotypes and tropes that seem to perpetuate many horror movies now. —IMDb

Zahodne grozljivke so v 90. letih prejšnjega stoletja (najbolj očitno s franšizo Scream, bržčas pa tudi že prej) prestopile v metafikcijo — njihovi protagonisti so po platonsko izstopili iz svojega filmskega konteksta ter se nenadoma -BU!- zavedli, da so se znašli v grozljivki (in se začeli "poznavalsko" obnašati v skladu s "pravili" tega žanra); zanimivo razvojno paralelo so še prej ubrale tudi kultne Raimijeve in Jacksonove garažne groteske (tj. "komični horor" tipa Evil Dead in Dead Alive), ki so s skrajnim potenciranjem stereotipov v parodično formulo vnesle izkrivljen črni humor na meji farse (štafeto je začasno prevzela Rodriguezova zabavna bizarka Od mraka do zore). Škoda, da tudi nadaljnja evolucija žanra ni bila tako izvirna in je ni zaneslo v širino, saj je razen eksplicitnosti in prežvečenega torture porna (aha, prav Rothov Hostel in podobna jajca imam v mislih) prinesla predvsem neskončne sequele brez kakršnekoli substance (beri: franšiza Saw in njeni posnemovalci) in golo fascinacijo nad krvavo dekonstrukcijo telesa; ob občasnih hvalevrednih poskusih oživitve klasične dobe te zvrsti z retro-eksperimenti tipa Dead Silence (2007), Insidious (2010) ali The Woman in Black (2012).

They have to make the choice of their own free will. Otherwise, system doesn't work. Like the harbinger: creepy old fuck practically wears a sign saying 'YOU WILL DIE'. Why would we put him there? The system. They have to choose to ignore him. They have to choose what happens in the cellar. We write the game as much as we have to, but in the end, if they don't transgress they can't be punished.



Projekt* scenarista Jossa Whedona (Buffy the Vampire Slayer, Angel, Firefly) in režiserja Drewa Goddarda (Cloverfield) prinaša majhen, a zaznaven in dobro artikuliran korak k poglobitvi konteksta od že dodobra izrabljenega teen slasher klišeja k osmislitvi in utemeljitvi njegovih arhetipov — s sicer rahlo iz trte izvitim načrtom subteksta (vsaj, če ne pristajaš na popoln zamik nejevere), a vendar z osvežujoče drugačnim, domiselno prečiščenim in predvsem zabavnim pristopom nadzorovanega okolja nekakšnega "resničnostnega šova". Kar (po mojem skromnem mnenju) ni docela uspelo niti samemu mojstru Raimiju v okultni zlodejščini Drag Me to Hell (zato pa se je več kot posrečilo Norvežanu Tommyju Wirkoli s huronsko zabavnim nizkoproračuncem Død snø, priporočam), tukaj deluje neprisiljeno satirično in presenetljivo nepretenciozno (kljub zvenečim imenom tipa Richard Jenkins ter Sigourney Weaver — ali pa prav zaradi njih, saj delujejo nadvse prepričljivo); na smrt vnaprej obsojeni mladci in mladenke so (kdo bi si mislil?) tokrat celo razmeroma všečni, povečini brihtni, sarkastično duhoviti in naravnost poistovetljivi — in ne zgolj butasto mleto meso, že vnaprej dolgočasno predvideno za sočne koline, ki so same sebi edini namen. Razplet tik pred epilogom je mestoma nedorečen in razkriva nekatere dramaturške nedoslednosti; inteligentno večplastna celota pa kljub temu predstavlja sila kratkočasen izlet v cinične sfere dobrodošle žanrske (samo)referenčnosti, ki za spremembo ne podcenjuje gledalca (kot to počne smešno prozorni in precenjeni Krik). Tako je največja vrlina filma pravzaprav tudi njegova najbolj kričeča pomanjkljivost: namenjen je skoraj izključno ljubiteljem (beri: poznavalcem) žanra; ti bodo uživali v prepoznavnih poklonih predhodnikom (od Barkerjevega Hellraiserja do Natalijeve Kocke in drugih) ter motivih kot-da značilne tipizacije petih "univerzalnih" oz. "mitskih" figur v grozljivkah ("vlačuga", "športnik", "norec", "učenjak", "devica"), ki morajo umreti nasilne smrti ter v določenem zaporedju, če naj bo zadoščeno zapovedim okultnega obreda za pomiritev starodavnih bogov. (Aluzija na potlačeno generacijsko frustracijo, ki si želi "kaznovati" mladostno objestnost, lahkomiselnost in nagnjenost k promiskuiteti.) Ups, povedal sem skoraj preveč. Naj dodam le še to: ne pustite se zavesti napovedniku (po drugi strani pa tudi ne visoki oceni na IMDb), ki zapeljuje z neslano mešanico vseh mogočih stereotipov, kar jih lahko kdo našteje; največja domislica filma je prav v tem, kako jih potem uporabi.
* Op. Premiero Koče v gozdu so menda prestavili, da bi ga lahko v post-produkciji skonvertirali še v 3D, čemur pa sta se oba ustvarjalca (k sreči) uprla; grozljivka je nazadnje z zamudo prišla v kinodvorane v svoji prvotni obliki.

9 komentarjev:

  1. zakaj ne greš od časa do časa v kino :(


    izkušnja je neprimerljiva


    razen če imaš res eno 140 televizijo ter blu ray in top ozvočenje :P

    OdgovoriIzbriši
  2. Kdo pa pravi, da ne grem v kino? :/

    In ja, imam vse to, kar omenjaš. Samo da v povprečju še vedno raje gledam stare filme, kjer je goli tehnični vidik nepomemben.

    OdgovoriIzbriši
  3. saj to itak, tudi razen resnejše drame ipd. precej raje gledam doma


    ampak kak cabin in the woods je prav narejen za kino ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa saj pravim, da si ga lahko ogledaš v kinu:
    http://www.kolosej.si/filmi/film/koca-v-gozdu/

    (na sporedu od: 3.5.2012, Kolosej Ljubljana)

    OdgovoriIzbriši
  5. U, si me pa kar presenetil z oceno! Sicer ga še nisem gledal, ampak nisem gojil preveč visokih pričakovanj. Vsaj trailer me pusti hladnega.

    Bomo pogledal, seveda!

    OdgovoriIzbriši
  6. Film se mi zdi tehnično in produkcijsko dobro narejen, zabaven in z dovolj izvirnim konceptom, in nekateri vrhunski igralci a la Jenkins res poskrbijo za odličen prikaz likov - to je pa tudi vse. Ne pričakuj revolucije, še posebej če nisi ravno strasten pristaš žanra. (Kot jaz.) :D

    OdgovoriIzbriši
  7. nisem pristašica žanra, pa vseeno upam na občutek zadovoljstva in zadovoljenosti po prihodu iz kina. omenjenih paralel na druge stvaritve te zvrsti ne poznam, razen kocke, ki sem jo gledala, in me je navdušila... bom poskušala brzdati pričakovanja, pa bomo videli, kako bo.

    OdgovoriIzbriši