19. maj 2012

Hulk (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

You're making me angry. You wouldn't like me when I'm angry.

Čez (prvo) filmsko utelesitev slavnega zelenega velikana založbe Marvel na vse pretege zabavlja vsak filmski recenzist™, ki ima minutko časa za rubriko ʻDebilizem tednaʼ; češ kako je neposrečen, dolgočasen, s slabo dramatizacijo™ in šibko zgodbo.
Njegov problem je več kot očiten. Prevelik je. Močno prevelik. Tako zelo velik, da nas spomni na King Konga in Godzillo. Tako zelo velik, da so ga morali ustvariti s pomočjo računalniške animacije, saj so bili Arnold Schwarzenegger, Lou Ferrigno in Dwayne »The Rock« Johnson premajhni. In ker ga pilotira ravno Ang Lee, zna tudi leteti. [...] Povedano z drugimi besedami, najnovejši Hulk je le King Kong, ki išče svojo Fay Wray, ali če hočete, svojo Jessico Lange. Le Godzilla, ki nujno potrebuje seks. —Iztok

Osebno se mi (še po mnogih ogledih) zdi projekt režiserja Anga Leeja (od prvega osnutka je nastajal celih 12 let) več kot solidna stripovska adaptacija. Če odmislimo (res ne povsem izvirno) zgodbovno zasnovo in scenarij, ki proti koncu utrujeno zapada v čedalje bolj moteče klišeje, gre (vsaj) po tehnični plati za odličen film — zlasti bi izpostavil čudovito dinamično montažo in fantastično prepletanje stripovskih elementov s filmsko scenografijo (na panele razdeljenega zaslona), ki kot živopisano fluiden vizualni pečat ne dovoljuje dvomov o njegovem risanem izvoru (avtor Stan Lee in risar Jack Kirby) in gledalca osvežujoče nevsiljivo spominja na njegov fiktivni umetniški univerzum. V nasprotju z (meni ne posebej ljubim) Nolanovim vnovičnim zagonom franšize o Vitezu teme (2008), na primer, ki s pretenciozno "realističnim" kontekstom deluje kot kakšen pretepaški James Bond v pustnem netopirskem ogrinjalu; ali pa z Raimijevo emo-najstniško-plastificirano franšizo Spider-Man (2002), zgolj tolažilno nagrado za resnične ljubitelje stripa ter žalitvijo za igralske sposobnosti Tobeyja Maguira in drugih.



Kar zadeva posebne učinke, ki so s pretirano rabo sicer pogosto zgolj sami sebi namen (Lee je malce pred tem suvereno zavrnil režijo smešne arnoldščine Terminator 3: Vstaja strojev), se takisto ne gre posebej pritoževati. Pri slavni tvrdki Industrial Light & Magic je za CGI animacijo Hulka (s tehniko motion capture ga je menda "zaigral" kar Ang Lee sam) 180 strokovnjakov porabilo 2,5 milijona delovnih ur oz. poldrugo leto časa; to je bil tedaj največji tovrstni dosežek pri kakšnem celovečercu (Hulkov spopad z groteskno mutiranimi psi pa njegov najzahtevnejši del), ki so ga tech-geeki Lucasfilma kot simulacijo živega bitja verjetno prekosili šele z lovkastim gusarskim kapitanom Davyjem Jonesom (Bill Nighy) v nadaljevanju serije Pirati s Karibov (2003). Mimika in življenjskost zelenega orjaka sta dovolj prepričljivi, če že ne briljantni; bolje se ju tedaj preprosto (še) ni dalo narediti. Kar pa (vsaj deloma) kompenzirajo dobri igralski performansi (za vlogo Bruca Bannerja so se pred Erikom Banadinovićem potegovali Johnny Depp, Billy Crudup, Steve Buscemi, David Duchovny in Jeff Goldblum), njihova avtentična interakcija ter hudomušna kameo nastopa slavnega mišičnjaka (in televizijskega Hulka) Louja Ferrigna in samega mojstra Stana Leeja.

Hulk postane največji ameriški disident vseh časov - vse, kar je moral zadrževati in stiskati v sebi, bušne ven, besno in eksplozivno, kot agresivna kritika bušizma in buširanja. Hulk, posnet po stripu založbe Marvel, hvala bogu ni Daredevil, oh, niti Spider-Man, kaj šele Blade. Zelo je jezen, po Ameriki skače kot King Kong, gleda kot Frankenstein, Ojdipov kompleks pa ima tak, da bi lahko hkrati živel v treh paralelnih svetovih. Hamlet je v primerjavi z njim jezuit. —Marcel Štefančič, jr.Najpomembnejše se mi zdi, da je režiserju Leeju (po zgodbi Jamesa Schamusa, potem ko so večkrat spremenili scenarij) uspelo dobro prikazati tragičnost junaka, obremenjenega z lastno preteklostjo in trpinčenega z izkrivljeno identiteto — pravzaprav bolje kot marsikateremu poznejšemu stripovsko-cineastičnemu projektu, ki se posveča puhli vizualizaciji ter infantilnemu popkornovskemu kratkočasju. (kreh-Bay-kreh) Hulk je kot preplet mitov o Lepotici in zveri (oz. King Kongu) ter literarne parabole o dr. Jekyllu in g. Hydu (v luči pomenljivega družbeno-političnega svarila pred jedrskimi genskimi mutacijami v času hladne vojne) predvsem freudovska parafraza nasilnega alter-ega oz. zverinske plati nezavednega moškega principa (besnega zavoljo arhetipskega očetovega zanemarjanja in zlorabe v otroštvu), ki kot naval adrenalina nenadzorovano izbruhne na dan v krizni situaciji, ob frustraciji s statusno (nemara tudi spolno) nemočjo in občutku ogroženosti. Ang Lee k sreči ne jezdi na akcijskih klimaksih, temveč se (razen pri presenetljivo avtentičnih premisah sodobne genske medicine) z artikulirano umetniško vizijo mudi pri karakternem razvoju in čustvenem orisu protagonistov; a mu žal malce zmanjka zagona pri razvlečenem in oportunistično stereotipnem epilogu.



Fear. Perhaps, Miss Ross. And loneliness, too. Yes. I feel them both. But I have lived completely once. I was so much in love. And she so much wanted a baby. My baby. I could tell from the moment she conceived that it wasn't a son I had given her, but something else. A monster, maybe. I should have put a stop to it right then, but I was curious, and that was my downfall.

V splošnem podcenjeni film je z zaslužkom v blagajnah sicer podvojil svoj (ne prav skromen) proračun 137 mio dolarjev, kar je kljub mlačnim odzivom kritikov razmeroma spodoben rezultat. Dočim je njegovo nadaljevanje The Incredible Hulk (2008) z Edwardom Nortonom (in s številnimi absurdnimi produkcijskimi kompromisi) bistveno manj gledljivo, pa še prelestne Jenny C. ni v njem.

3 komentarji:

  1. No vidiš, meni pa tale zeleni monstrum ni potegnil niti v stripu, niti v risankah, niti v filmu. Pa ne vem zakaj, saj sem kot mulec oboževal bolj ali manj vse tovrstne like. Priznam pa, da sem si film pogledal bolj tako, na eno oko in vsega tega kar omenjaš (Hulk je kot preplet mitov o Lepotici in zveri (oz. King Kongu) ter literarne parabole o dr. Jekyllu in g. Hydu (v luči pomenljivega družbeno-političnega svarila pred jedrskimi genskimi mutacijami v času hladne vojne) predvsem freudovska parafraza nasilnega alter-ega oz. zverinske plati nezavednega moškega principa) enostavno nisem zaznal. Shame on me, pravzaprav?

    Besedilo kupim in mu morda nekoč ponudim drugo možnost.

    OdgovoriIzbriši
  2. Večini ni bil všeč, ker jih - tako kot sam praviš - tudi stripovski lik sam po sebi nikoli ni pritegnil, mnogim pa tudi zato ne, ker so pričakovali praznoglave Transformerse, dobili pa ljubezensko dramo o človeku z razcepljeno osebnostjo. Jaz sem gledal že TV serijo The Incredible Hulk (1978–1982) z Billom Bixbyjem in Loujem Ferrignom in mi je nekako prirastla k srcu. Kar pa zadeva kritike, je bil nekaterim zelo všeč, med drugim Ebertu, Berardinelliju in Štefančiču Jr.

    OdgovoriIzbriši
  3. za zaresne kritike premalo "resen"

    za ljubitelje specialnih efektov in akcijskih prizorov premalo le-teh in premalo kvalitetno izpeljani

    OdgovoriIzbriši