24. maj 2012

Margin Call (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Oba redna bralca in vsi štirje občasni zdaj že vedo, da nisem ravno hitrega uma ažuren; in tako še enkrat z zamudo lovim filme, na katere lani nisem bil dovolj pozoren — in so naše vrle kinematografe zgrešili za več milj, kar se seveda rado pripeti s filmi neodvisne produkcije. (Zato pa Kolosej v tem hipu še vedno veselo vrti Potapljanje ladjic, hura!) Še dobro, da nacionalna televizija včasih vendarle upraviči svoje poslanstvo in sem ob plačilu obveznega mesečnega prispevka 12 Eur za spoznanje manj nejevoljen.

It's just money; it's made up. Pieces of paper with pictures on it, so we don't have to kill each other just to get something to eat. It's not wrong. And it's certainly no different today than it's ever been. 1637, 1797, 1819, 1901, 1937, 1974, 1987, 92, 97, 2000 and whatever we want to call this. It's all just the same thing over and over; we can't help ourselves. And you and I can't control it, or stop it, or even slow it. Or even ever-so-slightly alter it. We just react. And we make a lot of money if we get it right. And we get left by the side of the side of the road if we get it wrong. And there have always been and there always will be the same percentage of winners and losers. Happy foxes and sad sacks. Fat cats and starving dogs in this world. Yeah, there may be more of us today than there's ever been. But the percentages, they stay exactly the same.



V neimenovani newyorški finančni korporaciji je po skoraj 20 letih nastopil zadnji dan službe za Erica Dala (Stanley Tucci), vodjo oddelka za analizo tveganja pri naložbah v vrednostne papirje. Brezčutni predstavnici kadrovske službe ga sredi vsesplošne zmede ob reorganizaciji tvrdke s kartonsko škatlo pospremita na pločnik (službeni telefon, elektronsko pošto in dostop do računalnika pa so mu izključili že med pogovorom). Zaman skuša komurkoli povedati, da je pravkar prišel do katastrofalnih podatkov po projekciji stanja na finančnem tržišču, kjer borzne transakcije z umetno zastavljenimi cenami slonijo na špekulativnih vrednostih trga nepremičnin in hipotekarnih kreditov po vsem svetu. Izračune pozno zvečer (potem ko mu je Dale skrivaj predal USB ključek z datotekami) vendarle dokonča mladi analitik Peter Sullivan (Zachary Quinto) in njegov šef Will Emerson (Paul Bettany) takoj sproži preplah: še isti večer se direktor oddelka Sam Rogers (Kevin Spacey) sestane z obema vodjema divizije investicij (Simon Baker, Demi Moore) in sledi še celonočni krizni štab na najvišji ravni podjetja, ki mu predseduje CEO John Tuld (Jeremy Irons). Vse kaže, da se gospodarska ladja že potaplja in da je mnogim takorekoč odzvonilo; a očitno še ni povsem prepozno za interese kapitala, ki se v želji po iztrženju kar največje vrednosti za vsako ceno odloči za takojšnjo odprodajo celotne aktive (ki je v borznem smislu čez noč izgubila vsakršno vrednost) še pred koncem trgovanja na Wall Streetu prihodnjega dne. Brezkompromisni pohlep in kapitalistična ekonomska logika tako trčita ob človeško etiko in moralno odgovornost uslužbencev (vsaj do lastnih zaposlenih), vendar jih bo denarni pokol preživelo le malo — pa še ti se bodo nazadnje resignirano spraševali o smislu in o ceni, ki so jo morali za "uspeh" plačati tudi sami.

People wanna live like this in their cars and big fuckin' houses they can't even pay for, then you're necessary. The only reason that they all get to continue living like kings is cause we got our fingers on the scales in their favor. I take my hand off and then the whole world gets really fuckin' fair really fuckin' quickly and nobody actually wants that. They say they do, but they don't. They want what we have to give them, but they also wanna, you know, play innocent and pretend they have no idea where it came from. Well, that's more hypocrisy than I'm willing to swallow, so fuck 'em.



Celovečerni prvenec ameriškega režiserja in scenarista Jeffreyja C. Chandorja (čigar oče je bil zaposlen pri investicijsko-svetovalni družbi Merrill Lynch, diviziji finančne multinacionalke Bank of America s sedežem v Severni Karolini) postreže z inteligentnim scenarijem, iz katerega zanesljivo veje poznavalstvo, z odlično karakteriziranimi liki zvezdniške zasedbe, sijajnim dramaturškim stopnjevanjem napetosti in vzdrževanjem tempa (ki gledalca prikuje na stol, tudi če nima pojma, o čem v filmu sploh govorijo), nič manj pa tudi s prijetno stilizirano fotografijo in sijajno fluidno montažo — in to nekdo, ki je dotlej snemal kvečjemu oglase in kratke dokumentarce. V zgodbi ni težko prepoznati aluzij na zgodbe proslulih ameriških investicijskih bank tipa Bear Stearns ali Lehman Brothers (v imenu "John Tuld" npr. predsednika uprave slednje Dicka Fulda), ki so bile s podobnimi špekulacijami eden od ključnih dejavnikov razpada ameriškega nepremičninskega balona, ta pa je vodil v začetek svetovne gospodarske krize leta 2008. Še bolj kot to pa z izjemno uravnoteženim performansom (zgodba o neusmiljenih prodajnih pričakovanjih in rivalskem reševanju karier neogibno spomni na slavno Mametovo dramo Glengarry Glen Ross, prikazano z realističnim minimalizmom Clooneyjevega Good Night, and Good Luck) in neverjetno pretanjenostjo (ki ne moralizira in ne vsiljuje oportunistično podcenjujočega prikaza enodimenzionalnih črno-belih likov) odslikuje samouničevalna načela kapitalistične paradigme in resnično pritlehnost surovo povzpetniške korporativistične kulture. Film je bil lani deležen velike pozornosti na Sundancu (in je prejel nekatera ugledna odličja), Chandor pa celo oskarjevske nominacije za najboljši izvirni scenarij, kar je za novinca izjemen uspeh.

2 komentarja:

  1. O ja! Ob prvem ogledu mi je bil všeč, ob drugem se mi zdi enostavno odličen! Močan film, super zgodba. Z veseljem sem ga videl še drugič v sorazmerno kratkem času.

    OdgovoriIzbriši
  2. film uporablja dokaj zapleten žargon, a nam hkrati nikoli do konca ne pojasni, kaj določena stvar pomeni

    nedvomno pa odličen izdelek


    also, check me out:

    http://jebenonajboljsi.blogspot.com/

    OdgovoriIzbriši