28. maj 2012

Ronin (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Razmišljam, kaj bi lahko v pričujočem vohunsko-akcijskem trilerju izpostavil kot posebej zanimivo; kar ga neizpodbitno ločuje od naključno izbranega generičnega strelsko-preganjalskega umotvora.

Ne bi baš rekel, da je to scenarij; čeprav ga je po zgodbi J. D. Zeika predelal in dokončal slavni David Mamet, pisec mojstrovin kot The Verdict (1982), Glengarry Glen Ross (1984) ali Wag the Dog (1997). Štorija o (nekdanjih) posebnih agentih CIE (Robert De Niro), profesionalnih heist specialistih (Jean Reno) in bivših čistilcih službe KGB (Stellan Skarsgård), ki se na jugu Francije po naročilu neznanega delodajalca (s pomočjo njegove posrednice Natasche McElhone) lotijo oborožene zaplembe skrivnostnega kovčka iz rok ruskih mafijcev — a je (vsaj za nekatere med njimi) celotna akcija zgolj pretveza za aretacijo izmakljivega odpadnika terorističnega krila irske Sinn Féin (Jonathan Pryce)? Meh, nič posebej vznemirljivega.



Prav gotovo to tudi ni stratosferični glumaški performans. Ostareli De Niro, ki zadnji ducat let v filmih le še kaže svoj kisli slavni ksiht (in za to pobere masten ček), se mi je nazadnje zdel omembe vreden v odličnem (odličnem!) Tarantinovem črnohumornem trilerju Jackie Brown (1997); tokrat pa (mi) je tako nezanimiv, da ga v svojih likih prekašajo praktično vsi drugi, na čelu s sijajnima Francozoma Renojem in Michelom Lonsdalom ter čedno Angležinjo McElhonejevo (The Truman Show, Solaris). Če do te seksapilne britanske igralke ni mogel prikazati nekolikanj več pristne privlačnosti (vsaj sodeč po predvideni zgodbovni interakciji med njima), lahko zaradi mene neslavno zaključi kariero z dvanajstim nadaljevanjem Njegovih (ali njenih ali kaj že, hu kers) tastarih in s podobnimi straniščno-humornimi oslarijami.

Kar zadeva scenografijo, zvočno-vizualno koreografijo prizorov in montažo sila dinamičnih kadrov (menda je bilo skupno uporabljenih več kot 2200 posamičnih posnetkov), je lahko zadoščenje gledalca že neprimerno večje. Na resničnih lokacijah posneto dogajanje je odlično uprizorjeno in brez odvečnih popravkov v post-produkciji deluje dramaturško nadvse avtentično; kamera francoskega veterana Roberta Fraissa (Seven Years in Tibet, Enemy at the Gates, Hotel Rwanda) je natančna, zanesljiva in prepričljiva; prizorišča pa živopisano široka, dinamično raznolika in evropsko eksotična.

Whenever there is any doubt, there is no doubt. That's the first thing they teach you. —Who taught you? —I don't remember. That's the second thing they teach you.



Kar film zanesljivo privzdigne nad povprečje, so seveda fenomenalni avtomobilski pregoni prekaljenega režiserja Johna Frankenheimerja (Birdman of Alcatraz, Grand Prix, French Connection II), nekdanjega amaterskega dirkača in velikega ljubitelja avtomobilizma (ter aktivnega govorca francoščine). Jasno, da imam v mislih prave cestne podvige, posnete na resničnih lokacijah s pristno mehaniko brez posebnih učinkov (celo brez pretirano umetnih prehodov med kadri), ki izvrstno poustvarjajo nekatere tovrstne klasične prizore iz kultov The French Connection (1971), Bullitt (1968), Vanishing Point (1971) ali To Live and Die in L.A. (1985) — in ne puhlih računalniško nadgrajenih MTVjevskih najstniških jajc v franšizah tipa Transporter, Taxi ali The Fast and the Retarded. Med prizori pregona po ozkih uličicah Nice ali v pariškem cestnem tunelu (v nasprotni smeri) je Frankenheimer (ki je drugače od mnogih svojih kolegov na režiserskem stolu osebno vodil snemanje) izkazal vse svoje mojstrstvo in občutek za adrenalinsko visoko-oktansko akcijo. (Trivia: med uporabljenimi vozili so Audi S8 D2, Peugeot 406, trije Peugeoti 605, Citroën Xantia in XM, BMW M5 E34 ter Mercedes 450SEL 6.9, redka izvedenka Mercedesa W116 z izboljšanim motorjem, sodeč po režiserjevem komentarju na DVD-dodatkih.)

Ronin (beseda se nanaša na odpadniške samuraje brez gospodarja in namiguje na kodeks izurjenih vohunskih operativcev, delujočih na lastno pest) je žal eden zadnjih celovečernih projektov leta 2002 umrlega Frankenheimerja. Vsaj približno tako sijajne avtomobilske prizore smo odtlej lahko videli v filmih The Bourne Identity (2002), Death Proof (2007), The Dark Knight (2008) in nemara še katerem, a mi osebno niso ostali v posebej trajnem spominu.

2 komentarja:

  1. Tako je, avtomobilski pregoni in to je to, sicer pa meni bolj kot ne švohoten, nezanimiv film. Čeprav ajde, pridih euro filma se dobro čuti in okuša in tudi to mu štejem v plus.

    OdgovoriIzbriši
  2. dobra akcija, de niro pa vrže na sebe serious face in to je to :D

    pregon v dark knightu je rahlo nerodno zmontiran ...

    OdgovoriIzbriši