13. maj 2012

Shame (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

30-in-nekaj-letni Brandon Sullivan (Michael Fassbender) v moderno opremljeni garsonjeri sam živi nekje visoko na Manhattnu, ima solidno pisarniško službo ter je zasvojen s seksom in pornografijo. Vendar njegova (nenehna in raznolika) spolnost ni dejanje užitka, ljubezni in bližine, temveč prav nasprotno: kompulziven, sterilen in samouničevalen akt psihičnega izčrpavanja, s čimer kompenzira neko globoko travmo iz lastne preteklosti in (zlasti pred seboj) prikriva tragično nezmožnost čustvene intime. Ko ga nenapovedano za nekaj dni obišče mlajša sestra Sissy (Carey Mulligan), ki se v mestu preizkuša kot barska pevka, ga njena navzočnost vznemirja in jezi; spominja ga na boleče družinske izkušnje iz otroštva in ogroža njegovo perverzno zasebnost. Neznansko ga tudi moti njena večna vloga nemočne žrtve, ker mu kot kakšno zrcalo kaže podobo lastne razrvane duševnosti, ki jo vztrajno potiska v pozabo.
Tale film je lani dvignil precej prahu. Zavoljo dokaj eksplicitnih seksualnih prizorov in seveda zaradi sekvenc, v katerih glavni igralec Michael Fassbener v kamero brez sramu kaže svojega korenjaka. Okej, tip ima kurčetino, o tem ni dvoma, toda kaj, ko nima igralskega razpona in je sterilen, lesen in hladen. [...] Bi pa na koncu zapisal, da se režiser Steve McQueen, tudi avtor filma Hunger, ki me prav tako ni prepričal, preveč ukvarja s seksom in premalo s karakterno dodelanostjo glavnega junaka, za katerega dejansko nimamo pojma kaj mu je šlo narobe, da ja ratal tako zjeban individuum. —Iztok



Sramota seveda NI film o seksu (nič bolj kot je Črni labod "film o baletu" ali Rekvijem za sanje "film o heroinski zasvojenosti"), ampak naturalistično urbana karakterna študija osamljenega, neznosno odtujenega posameznika, trajno zaznamovanega z disfunkcionalno primarno socializacijo (namesto seksualne odvisnosti si lahko predstavljamo katero drugo obsesivno zasvojenost s substancami ali podobno značajsko-vedenjsko psihozo), ki je temnopolti britanski režiser Steve McQueen (Hunger) in scenaristka Abi Morgan (Tsunami: The Aftermath, The Iron Lady) podrobneje niti ne pojasnita — in jima k sreči tega tudi ni treba, saj to ni namen filma (a osebno menim, da ne gre nujno za motiv incesta med bratom in sestro). Namesto tega nam z dolgimi kadri, nelagodno stilizirano vizualnostjo in mestoma realistično, mestoma mehko zabrisano fluidno kamero prikazuje osvežujoče hladno minimalistično zgodbo o popolnem kolapsu medosebnih odnosov, ki jih nadomestijo skorajda samokaznovalna, mehanska in večidel le na pol zavestna dejanja — ki zgolj odvračajo pozornost sodobnika, da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z lastno psihično impotenco in emotivno invalidnostjo. "Bog ne daj, da bi crknil televizor," prepeva Adi Smolar. (Kdo ve, kaj bi imel o tem povedati šele pokojni dr. Janez Rugelj.)

6 komentarjev:

  1. Nov Facebook projekt namenjen vsem ljubiteljem sedme umetnosti. Nostalgični, alternativni, zanimivi oziroma najrazličnejši filmski predlogi namenjeni vsem sladokuscem. Poleg tega pa pravi mali vodič po slovenski filmski blogerski sceni:

    http://www.facebook.com/pages/Filmska-Scena/125192717616991

    OdgovoriIzbriši
  2. Vreden vsake minute, čeprav naporne. Tudi jaz sem se ob koncu filma spomnila na Ruglja, njegov pogled bi bil zihr priceless. Še posebej če bi si takoj potem še enkrat prebrala gartnerizem :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Tokrat po moram reči, da ga je Gartner res pihnil mimo. Ravno včeraj sem si pogledal tale zelo interesanten film.

    Igra Fassbenderja je naravnost odlična v svoji asketskosti, prav tako pa je glavni point filma ravno to, da ne vemo povsem zagotovo, kaj ga razjeda.

    Čeprav filmoljub sem sam mnenja, da morda pa je le šlo za incestni odnos. Tisti prizor, ko sestra zleze k njemu v posteljo je močno sumljiv. Morda Brandon ni zmožen čustvene zveze ravno zaradi tega, ker je zaljubljen v svojo sestro, čeprav se tega otepa na vse možne načine. Prizor, ko zajoče ob njenem petju je tudi dokaj zanimiv in bi znal namigovati, da do nje goji globja čustva, ki pa v naši družbi niso sprejeta.

    Skratka odličen prikaz tega kako lahko seks postane muka in ne užitek.

    OdgovoriIzbriši
  4. Mogoče imaš pa prav, kar zadeva njun odnos. Meni se je zdelo preveč očitno in ravno zato nisem požrl namigov na incest. (Bratje in sestre, ki skupaj doživljajo družinske travme in zlorabo ali trpičenje s strani staršev, pa se tolažijo in pogosto spijo skupaj, ne da bi šlo zato za incestni odnos.) No ja, vsekakor se strinjam, dober izraz, "asketsko", en tak pomenljiv, nabit, intenziven minimalizem.

    OdgovoriIzbriši
  5. Morda je res tako površinsko in na prvo žogo, toda zakaj pa ne, navsezadnje bi bil tako močno osmišljen tudi naslov filma.

    Je pa res, da v sekvenci, ko je Brandon na večerji s svojo sodelavko, dokaj nonšalantno razlaga o nesmiselnostih zveze in morda je to idejo pobral iz lastne slabe izkušnje, ki je bila morda povezana z njegovo zvezo ali pa z zvezo njegovih staršev in morda tudi zato tako skeptično gleda v tisti poročni prstan na koncu.

    Skratka variant je kar nekaj in za razliko od nekaterih me tako kot ponavadi močno veseli in filmsko vzburja, da nam film ne izda prav vsega.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ta debilni naglas razmišljajoči itak gleda druge filme kot vsi ostali slovenski blogerji, ki pišete o filmih. Da pa takole kapitalno zgreši pri takem filmu, je žalostno, a tudi pričakovano.

    Ne vem, berem pri Paucu, berem tu, berem še kje in vsi na svoj način znajo razbrati bistvo, nek Celjan, ki misli naglas pa vidi le film o seksu. Tudi prav.

    OdgovoriIzbriši