30. maj 2012

To Catch a Thief (1955)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Debelušni anglo-ameriški mojster suspenza Alfred Hitchcock (1899—1980), ki je proslavil cameo nastope in čedne platinaste blondinke v glavnih ženskih vlogah, je bil (tako kot večina njegovih režiserskih kolegov v času liberalnega pristopa hollywoodskih studiev) pravoverni auteur svojih projektov zato, ker je večinoma (a) imel nad filmsko produkcijo popoln nadzor in je (b) v zgodbe značilno vpeljeval prepoznavne vizualne in tematske motive. Z nadzorom (in še čim) obsedeni producent in režiser ni ničesar prepuščal naključju; po lastni snemalni knjigi je vnaprej predvidel vse podrobnosti, od pričesk igralcev in barv kostumov do filmskih prizorišč, in načeloma ni dovoljeval glumaške improvizacije. (Ker je bilo vse tako začrtano, se je med domala rutinskim snemanjem potem nemarno dolgočasil in pogosto že razmišljal o svojem naslednjem filmu.)



Doesn't it make you nervous to be in the same room with thousands of dollars worth of diamonds, and unable to touch them? —No. —Like an alcoholic outside of a bar on Election Day? —Wouldn't know the feeling.

Njegova natančno aranžirana kompozicija kadrov odraža utesnjenost in mučen strah, mestoma hitra montaža opisuje paranoičen občutek naglice, dolgi linearni prizori večkrat namigujejo na voajerizem (ki ga gledalcu vsiljujejo očesne pomike posnemajoči gibi kamere), bližnji posnetki pa relativizirajo subjektivno doživljanje protagonista; njegovi liki in njihova interakcija večplastno odražajo (seksualno) manipulativnost in latentno nasilnost, (posledično) spolno nevrotičnost in starševsko/generacijsko frustriranost, freudovske dileme in občutke krivde, potrebo in/ali nezavedno željo po (samo)psihoanalizi (motiv stopnic kot simbol nelagodnega vzpona po umskem labirintu), družbeno in etično/moralno dvoumnost (večkrat z motivom prikrite "senčne plati" osebnosti), razdvojenost med družbenim konsenzom (ali tistim, kar je vidno navzven) in pristnimi osebnimi vrednotami (ali intimnimi načeli) ter nemočno pogrezanje posameznika v psihosocialno zmedo (ptiči kot pogosta prispodoba spontanega, nenadzorovanega nereda in prvinske čustvene energije).



Nekaj od tega je moč zaznati tudi v lahkotnem kriminalnem trilerju Ujeti tatu, ki sicer ni Hitchcockov najznačilnejši (ali najboljši) film, je pa za mnoge nepoboljšljive filmske romantike vsaj njihov najljubši; zlasti za oboževalce filmske boginje Grace Kelly na moški strani in za ljubiteljice postavnega Caryja Granta (s Hitchcockom je sodeloval petkrat) na ženski. A je vendarle nastal v Hitchcockovem najplodnejšem obdobju, namreč 50. letih prejšnjega stoletja, ko je posnel svoje najznamenitejše klasike Strangers on a Train (1951), Dial M for Murder (1954), Rear Window (1954), The Man Who Knew Too Much (1956), The Wrong Man (1956), Vertigo (1958) ter North by Northwest (1959) in se je zmagoslavno zaključilo z njegovim pregovorno najboljšim delom Psycho (1960). Gre le za manjši (nemara tisti najzrelejši) izsek vse njegove filmografije, ki mi je osebno najbolj pri srcu; celoten, skoraj šest desetletij trajajoč opus pa ga zanesljivo uvršča med najboljše filmske ustvarjalce vseh časov in največje figure mogočne ikonografije sedme umetnosti.

I've never caught a jewel thief before. It's stimulating. It's like... It's like... —Like sitting in a hot tub?



Kultne prizore (s simboličnostjo razkrivajoče nekatere pomenljive pripovedne motive) najdemo v malone vsakem Hitchcockovem filmu. Tukaj v živo barvitem visokoločljivem VistaVision formatu (po istoimenskem romanu Davida F. Dodga, scenarij John Michael Hayes, tudi pisec Dvoriščnega okna ter Moža, ki je vedel preveč) eksotično živopisano razkošje Azurne obale, privlačnost in obenem nasprotje arhetipskega očarljivega malopridneža oz. notoričnega tatu draguljev (Grant) in pronicljivo jezikave ameriške dedinje (Kelly) ter pokroviteljska materinska manipulativnost (mačka kot simbol zavajajočega, nepredvidljivega bitja), ostra izmenjava dvoumnih dialogov ("Boš prsa ali nogo?" ga vpraša ona na pikniku v avtomobilu, moleč mu pečenega piščanca, on pa: "Kakor ti hočeš," — ta del pogovora med soigralcema je bil izjemoma improviziran), zatajena in sublimirana strast (morda potencialna psihološka impotenca, občutki manjvrednosti ali neadekvatnosti) ob impliciranih statusnih razlikah, umetniški eskapizem od cineastičnega realizma in slovita divja vožnja po serpentinah nad Francosko Riviero (v ironični igri usode je Grace Kelly leta 1982 umrla zaradi možganske kapi po avtomobilski nesreči med vožnjo v Monaco v spremstvu hčere Stéphanie, nedaleč od tam) kot prispodoba nebrzdane čustvene razrvanosti in uhajanja spolnih gonov izpod nadzora, ter zaključni ples v kostumih, po katerem (vsaj začasno) "padejo [zavajajoče] maske" spodobnosti in kultiviranosti družbenih slojev. Nemara ne ravno his very best, ampak nedvomno Hitchcock at his best. Ogled legendarne klasike je seveda obvezen.

3 komentarji:

  1. O ja, veliki Al je mojster sedme umetnosti. Se mi zdi, da ravno on to simboliko kar najbolje vpelje v svoje filme. Skoraj ni filma izpod njegovih prstov, ki mi ne bi bil všeč, vključno s tistimi najzgodnejšimi iz konca 30ih, začetka 40ih, svoj čas sem bil kar močno mahnjen na Ala in sem njegove filme požiral dan za dnem, hvala internetu, ne vem kje bi drugače dobil vso to številčno "kramo". Skratka, eden največjih zagotovo.

    In tudi naslovni film se meni zelo dopade. Morda res kanček bolj lahkoten, a do konca zanimiv. Grace očem zelo prijazna.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi moji, vse debate so odveč, Gartnerjev Iztok kaj takega ni sposoben doumeti, še manj pa napisati. Prav hecno je, da se ta človek trudi pisati in razmišljati o filmu, skoraj tragikomično pa je, da potem skuša in želi biti na filmoljubovem nivoju. Eno je rumeni pofl, drugo je trdna analiza, ni tako?

    Gartner je v neko čudno infatilno obdobje ujeti gizdalin, s premnogimi kompleksi. Blog je mesto za zdravljenje. Celebrity, ki to ni. Celebrity, ki dela na Arena tv in podobno, rad bi bil pa v Hollywoodu. Ena taka sprevržena verzija Damjana Murka.

    Torej kaj želim povedati, njegovo mnenje je tako ničvredno in plesnivo, da ni vredno omembe, na njegovem blogu naj pa le piše, saj smo v demokraciji. Ampak z njim se res ne gre meriti, še manj ukvarjati.

    Filmoljub, piši še naprej in bodi še naprej tak poznavalec sedme umetnosti.

    OdgovoriIzbriši
  3. Včasih kakšna klasika uide mojim očem. Tudi tokratna je bila med njimi, a sem k sreči videl tvoj zapis in voila, še en zelo všečen Hitchcockov film je za menoj.

    Je že res, da je med tistimi bolj lahkotnimi Alfredovimi izdelki, a nam vseeno ponudi kar nekaj domiselnih snemalno režiserskih prijemov. Meni se je najbolj dopadla sekvenca v kateri graciozna Grace v temačni sobici s pomočjo zasliševanja zapeljuje Caryja. Prizor, ko se umakne na rob kadra, tako da v sopredje stopijo njene joške, ups pardon, ogrlica je kljub svoji preprostosti izjemno učinkovit in domiselen. Morda celo vrhunec filma.

    Sem pa tudi jaz ob prizoru dirkanja takoj pomislil na tragično ironijo, ki je sledila.

    OdgovoriIzbriši