2. maj 2012

The Wind That Shakes the Barley (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Prekaljeni angleški režiser Kenneth "Ken" Loach že dolgo navdušuje s svojimi neodvisnimi projekti (veliko teh je nastalo v sodelovanju z dolgoletnim scenaristom Paulom Lavertyjem), značilno obarvanimi z realsocial(istič)nimi temami in zaznavnim (družbeno)političnim ozadjem; njegove zgodbe običajno spremljajo majhnega človeka, ujetega v razdiralne tegobe nekega obdobja, ki zaznamujejo predvsem odnose med člani družine in prijatelji. Priznani neodvisni (tudi televizijski) filmski ustvarjalec slovi po brezkompromisno realističnem prikazu, naturalistični vizualizaciji in veristični kameri brez pretiranih tehnikalij, predvsem pa po osupljivo avtentični interakciji igralcev, katerih nenavadno pristni dialogi mestoma delujejo improvizirano (čeprav to večinoma niso, pravzaprav so precej verni scenariju); to daje njegovim zgodbam prepričljiv, življenjski nadih — a nikakor ne cenenega videza, ki včasih kot-da celo pritiče neodvisni produkciji. Avtor čedalje bolj opaženih socialnih dram in grenkosladkih zgodb (Riff-Raff, Carla's Song, My Name Is Joe, Looking for Eric, Route Irish), tudi sam prepričan socialist in član levo-sredinske laburistične stranke, si je s tukaj opisano politično dramo prislužil nekaj uglednih britanskih in evropskih filmskih nagrad, med njimi tudi zlato palmo za režijo; kar je gotovo pripomoglo k prepoznavnosti filma, do današnjega dne njegovega (z globalnim zaslužkom 23 milijonov dolarjev) najdobičkonosnejšega projekta; ter dotlej najuspešnejšega neodvisnega irskega filma vseh časov — rekord, ki ga je leta 2011 porušila šele črna komedija Johna Michaela McDonagha The Guard z megazvezdnikoma Brendanom Gleesonom in Donom Cheadlom.



Such a beautiful room, it's hard to imagine a man's scream from here. Ever seen fingernails ripped out with a rusty pliers, Sir John, hmm? All your learning, and you still don't understand. —Oh, I understand perfectly, Mr. O'Donovan. God preserve Ireland if ever your kind take control. —Well, you'd better start getting used to the idea.

Pripoved spremlja začetke boja Ircev za neodvisnost od Angležev oz. oborožen gverilski odpor zametkov Irske republikanske armade leta 1920 — nekaj let po zloglasni Velikonočni vstaji, ko so irski republikanci s pravico do samoodločbe razglasili samostojno državo, britanski kolonialisti pa so krvavo zadušili vsakršen poskus irske politične in ekonomske osvoboditve. Brata Damien (Cillian Murphy) in Teddy O'Donovan (Pádraic Delaney) se pridružita partizanom, potem ko samovoljne angleške paravojaške enote Black and Tans (rekrutirane med veterani prve svetovne vojne in lokalci) surovo obračunavajo z nepokornimi civilisti. Mlada IRA zabeleži nekatere pomembne zmage, dasiravno na račun krutih odločitev njenih članov in grenkega razočaranja ob kaznovanju izdajalcev v lastnih vrstah, in na vidiku je že ponujeno premirje angleške krone — vendar le v obliki statusa dominiona britanskega Commonwealtha, in ne docela samostojne države. Gnili kompromis povzroči razkol med irskimi domoljubi — na politične oportuniste pod vodstvom Teddyja, ki so z doseženimi novopridobljenimi pravicami (in sorazmerno politično vplivnostjo) zadovoljni in si prizadevajo za postopno širjenje državne suverenosti, ter radikalne idealistične pristaše popolne odcepitve pod vodstvom Damiena, ki skušajo z državljanskim spopadom (1922—1923) uveljaviti predvsem social(istič)no in ekonomsko revolucijo. (Hm. Ali to Slovenceljne na kaj spominja?)



S fluidno montažo, z mehko patinastimi filtri in s spontano raziskujočo kamero (snemalec Barry Ackroyd, nagrada neodvisne britanske kinematografije), s prepričljivo glumaško interakcijo — ter z ogibanjem vsakršni fascinaciji z nasiljem, patetično čustvenostjo, moraliziranjem, eksplicitnostjo ali posebnimi učinki — nas režiser vodi skozi etične dileme in nazorski boj obeh bratov, ki sta za višje cilje pripravljena žrtvovati nekatere ultimativne vrednote. (Zanimivost: vsi igralci so v resnici Irci; odlični Cillian Murphy celo doma prav iz grofije Cork, kjer se je začela oborožena vstaja.) Jasno: kaže nam, da je navidez ideološki in civilizacijsko upravičeni nacionalni boj za neodvisnost (skoraj) vselej tudi socialna in gospodarska revolucija, katere vrednote pa se zgodovinsko pogosto (pri)kažejo v izkrivljeni in za "zmagovalca" ugodni luči. Ali cilj potemtakem res upravičuje sredstva? Kdo bi vedel; pogosto so poraženci na obeh straneh. (A kot rečeno: na senčni strani Alp bi lahko o tem in še čem povedali marsikaj.)

Naslov filma (Veter, ki trese ječmen) se zgleduje po istoimenski baladi irskega intelektualca in pesnika Roberta Dwyerja Joyca (1836—1883) o uporniku iz Wexforda, ki v času nasilne nekajmesečne vstaje Ircev zoper Angleže leta 1798 za ideale o svobodi žrtvuje ljubezen svojih najbližjih.

1 komentar:

  1. Lepo, da si se spomnil na Loacha. Uvrščam ga med najzanimivejše britanske filmarje. Njegova družba mi vedno ugaja. Videl sem že skoraj vse, kar je posnel in v načrtu imam kompletiranje celotne filmografije.Tako še nisem videl v Cannesu nagrajenega Land and Freedom, ki je žanrsko zelo blizu Vetru, ki trese ječmen.

    Lepa objava.

    OdgovoriIzbriši