15. jun. 2012

The Dark Half (1993)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Marsikdo bi se (in se že tudi je) pridušal, kako je zares všečne filme, posnete po knjižnih predlogah mojstra srha Stephena Kinga, moč prešteti na prste mizarjeve roke, dočim velika večina njih notorično smrdi. Z malce manj cinizma in bolj pošteno bi bilo sicer reči, da v resnici zajemajo skoraj celoten spekter cineastične kakovosti: od neizpodbitnih kultov (beri: čudaške bizarnosti, npr. Carrie Briana De Palme ali Kubrickov The Shining) ter žanrskih klasik (The Dead Zone, Christine, Pet Sematary) in vrhunskih stvaritev sedme umetnosti (Stand by Me, Misery, The Shawshank Redemption), prek brezštevilnih razmeroma povprečnih adaptacij njegovih literarnih del (preveč, da bi jih naštel) — pa do nepopisno zaudarjajočih skrpucal tipa Maximum Overdrive (1986), Graveyard Shift (1990), The Lawnmower Man (1992), The Mangler (1995) in seveda zloglasni Dreamcatcher (2003). Nema da nema — čeprav je pri skupno več kot 140 takih in drugačnih dramatizacijah Kingovih romanov izkupiček tistih posrečenih (ali vsaj gledljivih) pravzaprav kar spodoben.



Rekel bi, da sodi The Dark Half nekam v tisto zatohlo povprečje in žaltavo sredino — četudi izpod scenarističnega peresa in režijske taktirke zombijevskega ateja, starega mačka Georgea Romera. Ki mu, roko na srce, ni polnovredno uspelo čisto vse, česar se je lotil; nazadnje sem bil razočaran ob njegovi čudaški satiri (oz. srhljivi farsi oz. kr-neki onegaju) Bruiser (2000), pa tudi med ogledom njegovega naslednjega projekta Land of the Dead (2005) mi ni ravno močilo spodnjic od navdušenja. Predvsem bi nerodnosti, napake in moteče tehnične spodrsljaje pri zgodbi o utelešenem morilskem alter-egu pisatelja cenenega šunda (Timothy Hutton) zlahka pripisal kakšnemu neizkušenemu režiserju in ne enemu najbolj čislanih utemeljiteljev kakšnega žanra. Kaj bi sprenevedavo mencal: dveurna zgodba je dolgočasna in že videna, mučijo jo številne dramaturške luknje in počasen tempo, liki so plehki in docela nepoistovetljivi, posebni učinki celo za tiste čase (in pri ne tako zelo skromnem proračunu 15 milijonov) smešno sirasti, igralska predstava pa v najboljšem primeru podpovprečna (še najzanimivejši je karizmatični šerif Michael Rooker, medtem ko me je ob nevznemirljivo čistunski ženi Amy Madigan grabila želja po evnuštvu).



Seveda, prispodoba o mračni polovici pisateljeve osebnosti, ki zaživi lastno življenje (kot k nasilju, pijančevanju in drugim nečednostim nagnjen produkt razcepljenega uma oz. njegov "parazitski" dvojček), ni nič drugega kot v mnogih njegovih umotvorih izražena slaba vest samega Stephena Kinga (istoimenski roman je napisal v odgovor nejeveri bralske javnosti po svojem leta 1985 končno razkritem psevdonimu "Richard Bachman"), ki so ga v resnici mučile (hm, ali pa ga še vedno?) taiste psihosocialne travme. O lastnih težavah z mamili, alkoholom in shizofrenijo je malce dvoumno pisal že v svojih prvih romanih Carrie (kjer se dileme starševske manipulacije kažejo v liku fanatično verne matere) in The Shining, pa tudi mnogih poznejših. Ta motiv družinske patologije in skrivnih plati človeške duše se pri njem pravzaprav že kar enolično ponavlja — med številnimi drugimi npr. tudi v filmski priredbi Secret Window (2004), ki pa me je z veliko boljšo karakterizacijo zvezdniške zasedbe (Johnny Depp, John Turturro) vendarle za spoznanje bolj prepričal od tukajšnjega. (Ki se ga je kljub finančnemu polomu — ali pa prav zato — z leti oprijel skoraj kultni status).

2 komentarja:

  1. Se mi zdi, da je tole kar pravi splošni (univerzalni) vtis o prenosu Kingovih grozljivk na filmski trak. Iskreno se nič ne more kosati s srhom, ki ga doživiš ob branju njegovih romanov. Tu ciljam predvsem na Mačje pokopališče, ki sem ga bolj proti koncu, bral le še podnevi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Nejc točno to..shrljivke so res tisto hudo..

    OdgovoriIzbriši