6. jun. 2012

Dune (1984)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

He is the Kwizatz Haderach.
He is born of Caladan
And will take the Gom Jabbar.
He has the power to foresee
Or to look into the past
He is the ruler of the stars
.*

Če za "kultni film" štejemo tistega, ki si je z leti pridobil obsežno skupnost zvestih pristašev edinstvene fantazmagorije (ne glede na finančni [ne]uspeh umotvora — ali pa prav zaradi njega) in ga v enaki meri označuje fascinantna (običajno težavna) zakulisna in produkcijska trivia kot tudi njegova izpovedna in trajno priznana cineastična vrednost — potem je Peščeni planet Davida Lyncha gotovo eden (naj)bolj kultnih žanrskih izdelkov vseh časov.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Sem že mislil začeti z razpredanjem jeremijade o nastajanju tega zares nenavadnega filma — saj veste, od izdaje prvega romana (od mnogih poznejših nadaljevanj in derivatov) znanstvenofantastične sage Dune ameriškega pisca Franka Herberta leta 1965 oz. prvih neuspelih poskusov adaptacije s strani producenta Arthurja P. Jacobsa (ki je umrl, preden je karkoli naredil) ter zlasti slavnega režiserja Alejandra Jodorowskega (ta naj bi za bajni honorar 100 000 dolarjev na uro za vlogo imperatorja najel samega Salvadorja Dalíja, v filmu bi igrali še Orson Welles, David Carradine, Geraldine Chaplin, Alain Delon, Hervé Villechaize, Mick Jagger in Gloria Swanson, za glasbeno kuliso pa bi poskrbeli nič manj kot legendarni Pink Floydi) ter nazadnje razvpitega montažnega (slabega) kompromisa producentov Dina in Raffaelle De Laurentiis in režiserja Davida Lyncha (ta menda sploh ni prebral knjige in ga znanstvena fantastika načelno ni zanimala), ki se je skoraj dve desetletji po izdaji romana v najavni špici (ene od treh različic) filma slednjič podpisal z neslavnim psevdonimom "Alan Smithee" (oz. izmišljenim vzdevkom mnogih režiserjev med leti 1969 in 2000, ki so na ta način uradno protestirali zoper vsiljene zahteve studijev ali producentov oz. nezmožnost kreativnega odločanja pri končni podobi izdelka).** Saj res: De Laurentiis je za režijo sprva najel Ridleyja Scotta, a je ta kmalu obupal nad polžje počasno pred-produkcijo (v Franciji so že od leta 1975 nastajali vizualni, kostumografski in scenografski osnutki izpod rok legendarnega stripovskega mojstra Jeana Girauda oz. Mœbiusa, genialnega švicarskega kiparja H. R. Gigerja, ilustratorja Chrisa Fossa in sci-fi scenarista Dana O'Bannona — vsi so, ironično, doživeli slavospev pri Osmem potniku leta 1979) in se je po smrti starejšega brata Franka dokončno odpovedal filmu — ter raje presedlal na režiserski stolček bolj obetavnega Iztrebljevalca (1982), neskončne zaplete na sipinah pa prepustil tedaj že razmeroma uveljavljenemu Lynchu (ki je zato zavrnil ponujeno režijo Jedijeve vrnitve). Skratka, bollocks. Rezultat: David Lynch 0, Ridley Scott 1.



Kakorkoli: o vsem tem ne bi podrobneje pleteničil, ker je (a) vsaj med filmoljubi dovolj znano, in bi (b) v tem primeru vseh pet rednih bralcev od silnega dolgočasja (ob kilometer dolgem prispevku) med kinkanjem bržčas omahnilo na lasten zaslon. Kogar vendarle zanima: zakulisno dogajanje opisujejo zanimivi televizijski dokumentarci The Making of 'Dune' (1984), The Beast Within: The Making of 'Alien' (2003), Dangerous Days: Making Blade Runner (2007) in še kateri.

Ampak raje nazaj k filmu oz. hipotezi o tem, zakaj je tako kulten — kljub mučno nekonsistentni fabuli in nepovezanem scenariju (Lynch je na zahtevo producentov film s treh ur mesarsko skrajšal na dobri dve), za nepoznavalce knjižne zgodbe večidel nerazumljivem kontekstu, siloma prirezanem dramaturškem loku in nekaterim smešno cenenim vizualnim prijemom (posledica naknadne snemalne improvizacije). Osnovni razlog za priljubljenost gre nedvomno iskati že v literarnih motivih univerzuma peščenega planeta Arrakisa in njegovih protagonistov: kritika dekadentne materialistične oz. kapitalistične paradigme čezmernega izkoriščanja virov in delovne sile, spolni oz. generacijski prepad in razredne oz. statusne razlike, ekološki in okoljski prebliski (pomen vode) ter satirična prispodoba spletkarskega boja za monopol nad skrivnostno, dragoceno, redko snovjo oz. "začimbo" (očitna metafora za manipulativnost globalne naftne industrije) in obenem pomenljiva parabola odvisnosti od taiste (morda namig na dobičkonosno dvolično politiko držav pri pregonu prekupčevanja s "substancami" in na drugi strani blažena odvisnost zasvojencev) — ovita v transcendenčno duhovno podobo Muad'dib mesijanstva (z nezgrešljivim judovsko-krščanskim verskim mitom o preroku Mojzesu, ki je "povedel izvoljeno ljudstvo iz okovov tiranije") in arhetipov junaštva, požrtvovalnosti in pravičnosti.



Če smem biti povsem odkrit (pa sem velik ljubitelj fantazijske ter sci-fi literature in knjig vobče); kar zadeva kompleksnost sveta in relacij njegovih likov, pa tudi simbolizem in sporočilnost, se mi osebno zdijo neprimerno bolj hvalevredni denimo Tolkienov Gospodar prstanov (in njegov Hobit), Pullmanova trilogija Njegova temna tvar ali Martinova saga Pesem ledu in ognjabut that's just me. Hočem reči, da se mi franšiza Dune bolj kot docela revolucionarna in huronsko izvirna literarna fabula zdi sila posrečena kombinacija nekaterih (že uveljavljenih in prepoznavnih) elementov. Tako ali drugače, nikakor ji nočem kakorkoli zmanjševati vrednosti in gotovo upravičeno velja za eno (naj)boljših knjižnih dosežkov tega žanra. Škoda, da za zdaj še ni bila deležna res dobre filmske adaptacije — ampak fuck it, spet se mi je zareklo, Lynchev umotvor je (kljub temu, da slavni režiser še dandanes noče govoriti o tem in se vztrajno distancira od projekta, trmasto zavrača tudi vsakršno morebitno nadaljevanje) iz takih ali drugačnih vzrokov vsekakor vreden ogleda (po možnosti verzija Extended Edition, če se le da). Osebno priznam, da mi je kontroverzna poslastica pri srcu iz banalnih produkcijskih (ter igralskih) in avdio-vizualnih razlogov: tista sočno izkrivljena bizarna mœbiusovska temačna estetika, čudovite gigerovske biomehanske obline in čudaške tehno-organske krivulje, morbidna borgovska mešanica umazanega steam-punka in mehanskega retrofuturizma, groteskni prikazi degradacije in obscenega razčlovečenja (gnusni baron Vladimir Harkonnen kot homofobna metafora za psihopatologijo aidsa, kakor so filmu očitali nekateri kritiki) in pa sijajna instrumentalna podlaga slovite ameriške zasedbe Toto (Hold the Line, Africa, Rosanna). Ah, seveda — nikakor ne gre pozabiti tudi na merchandising, med katerim se znajde ena najbolj inovativnih strateških računalniških iger (v mislih imam Dune II: Battle for Arrakis tvrdke Westwood Studios), kar so jih kdaj izdelali in ob kateri sem svojčas zabil marsikatero uro.



The Spacing Guild and its navigators, who the spice has mutated over 4000 years, use the orange spice gas, which gives them the ability to fold space. That is, travel to any part of the universe without moving. Because the Guild controls all interplanetary travel, they are the highest power in the Universe. [...] The spice exists on only one planet in the entire universe. A desolate, dry planet with vast deserts. Hidden away within the rocks of these deserts are a people known as the Fremen, who have long held a prophecy that a man would come, a messiah, who would lead them to true freedom. The planet is Arrakis, also known as Dune.
* Z romanom Peščeni planet navdihnjeni Železodevičniki so za svoj album Piece of Mind leta 1983 spisali istoimensko skladbo Dune, vendar jim je Herbert izrecno prepovedal uporabiti ta naslov (menda si je domišljavi knjižni agent tega zadrtega pisuna drznil izjaviti: »Frank Herbert doesn't like rock bands, particularly heavy rock bands, and especially bands like Iron Maiden«), zato so ga potem spremenili v sedanji To Tame a Land. -khm- Jebi se, Frank. -khm-

** Za scenarista je podpisal "Judasa Bootha". Psevdonim je kombinacija imena Judeža, apostola, ki je izdal Kristusa, in Johna Wilkesa Bootha, morilca Abrahama Lincolna. S tem je hotel povedati, da ga je studio izdal in "ubil" film.

6 komentarjev:

  1. Knjige nisem bral, me je pa špil zabaval kar precej let... :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Mogoče bi moral omeniti: jaz sem prebral prvo knjigo, kolikor se spomnim. No, mogoče tudi nekaj druge Dune Messiah, kaj več pa mislim, da ne. Igra je bila pa res izjemna - mislim, da je bila celo ena prvih z MIDI glasbo (si moral imet SoundBlasterja) in ne več s tistim zoprnim brenčanjem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hah. Moje mokre sanje so bi Warcraft predelali v film, ko smo ze pri teh knjiga-igra zadevah...ali pa v serijo, ko GOT...

    OdgovoriIzbriši
  4. Warcraft = LOTR (so to speak)

    OdgovoriIzbriši
  5. eden lynchevih filmov, ki me še čakajo; ampak nekako se bojim da mi vizualizacija ne bo kaj prida všeč :-/

    OdgovoriIzbriši
  6. eden od filmov k se res začne tko properly sam tud properly zgubi nit pa vse, pač preveč sem pričakovau k je fotr reku da je kt LOTR. Mogoče kdo ve če je novejša miniserija gledljiva?

    OdgovoriIzbriši