22. jun. 2012

Poletje v školjki (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Preden si za teden ali dva nataknem plavutke in nadenem Boratove tangice (ugh) ter užijem zasluženi oddih od blogerskega peresa, naj zastavim naslednje vprašanje: je trajna nostalgična dimenzija pomemben del vrednotenja filmskih izdelkov — in celo merilo, po katerem zlahka sodimo med različno kakovostnimi izseki sedme (ali katere druge) umetnosti?

Fuck yeah! Še enkrat: prav gotovo, da je; in kdor meni drugače, se pač moti. Sicer se ta trenutek odrečem nazivu filmoljuba in se okličem za nevednega sentimentalnega bebca, svoj blog pa zakopljem globoko med prašnate ostaline otopelega vsakdana, tja nekam med dvolično politično ideologijo in žalostno poblaznelo paradigmo sodobnih vrednot. Predvsem gre za to, da tovrstnih občutkov ne zbujajo kar vsi (tudi ne slovenski) filmi po vrsti; ne glede na psihosocialni generacijski razkol in določene negativne konotacije, ki jih vsakršna omemba preteklosti vztrajno obuja pri nekaterih gledalcih. Bi kdo pripomnil, da je bila denimo Kavčičeva Sreča na vrvici (1977) politično ali ideološko obremenjena zgodba, enostranski testament nekega minulega časa, in potemtakem nevredna objektivne presoje, celo zavržen izdelek polpretekle zgodovine? V rit naj se zaleti in se že končno zakoplje med povojne ostanke, bo vsaj od njegovega komposta kakšna korist.

Dvanajstletni Tomaž preživlja svoje zadnje otroško poletje. Ob igri na plaži pozablja na prepire svojih ločenih strašev, ki v svoji prezaposlenosti ne opazita, da njun sin odrašča hitreje, kot bi to lahko sklepala po prekratkih rokavih. Razen starega Luka, ki je nekoč plul po morju, ni v svetu odraslih nikogar, ki bi razumel Tomaževe težave. Luka mu podari školjko. Vsakič, ko bo poslušal šumenje morja v njej, bo Tomaž osvežil spomine na poletje, na svojo prvo ljubezen, prvi dotik in poletne prijatelje. V enem samem poletju se je Tomaž iz dečka spremenil v moža, ki lahko sprejema pomembne odločitve in odgovornosti. —SFC

Po zgodbi Vitana Mala (Sreča na vrvici) je svoj prvenec posnel scenarist in režiser Tugo Štiglic (pred tem asistent režije v sloviti zgodbi o črnem novofundlandcu in mnogih drugih), sicer tudi tisti fantič (Marko) iz legendarne Doline miru (1956) Franceta Štiglica (in kjer je v eni od vlog prav tako nastopil veliki slovenski gledališki in filmski igralec Boris Kralj); pa tudi oni, ki se mu je pozneje žal ponesrečil zloglasni "akcijski triler" Patriot (1998) z Romanom Končarjem. Takole o njem in o filmu pravi Slovenski filmski center:

Tugo Štiglic je rojen v Ljubljani in se je zgodaj (1956) zapisal v zgodovino slovenskega filma s svojim nastopom v filmu Dolina miru, ki ga je režiral njegov oče, France Štiglic [avtor prvega slovenskega povojnega celovečerca Na svoji zemlji, moja op.]. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz umetnostne zgodovine, nato pa asistiral številnim slovenskim režiserjem. Samostojno, za Vibo film ali TV Ljubljano je realiziral reportažne, propagandne in etnografske filme ter TV dokumentarne oddaje. Od njegovih kratkometražnikov gre omeniti vsaj To človeka jezi, lep in živ filmski portret bivšega aktivista organizacije TIGR, s katerim je prejel Zlato medaljo na Beograjskem festivalu leta 1985. Njegov prvi celovečerec Poletje v školjki je bil deležen dveh mednarodnih priznanj, zaradi velikega uspeha pri občinstvu pa so se avtorji in Viba film odločili posneti še nadaljevanje. Film je v letu 1986 prejel tri nagrade: Grand Prix na Filmskem festivalu Giffoni Valle Piana-Salerno, Grand Prix na festivalu v Saint Malouju in Grand Prix v Szegedinu.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Izpod nepozabne glasbene spremljave maestra Janija Goloba (avtorja in aranžerja slovite skladbe Gostje prihajajo iz promocijskega oglasa "Slovenija, moja dežela" leta 1986) in po eni najbolj zabavnih najavnih špic slovenskega filma se odvrti simpatična, brezčasna mladinska zgodba o prvi ljubezni, prijateljstvu in zorenju. Takih ne delajo več. Veste, zakaj? Ker jih ni.

Tri leta poznejši Poletje v školjki 2 (1988) je — po slavni komediji Františka Čapa Ne čakaj na maj (1957), ki z istimi liki nadaljuje zgodbo njegove Vesne (1953), — drugi in do tega trenutka zadnji uradni sequel kakšnega slovenskega filma. (Hočevarjev Gremo mi po svoje 2 se ta hip šele pripravlja, a je menda le vprašanje časa. Beri: denarja.) In ne samo to: še vedno tudi ni povsem potihnila svoje čase odmevna pobuda o snemanju tretjega dela Školjke. Le da sta, khm khm, David Sluga in (čez lužo živeča) Kaja Štiglic že malce prestara za protagonista v najstniški romanci in bi bržčas lahko igrala kvečjemu lastna starša. A kot bi rekel najlepši slovenski politik: So what? Če starostna demenca, nabrekla prostata in spodletele botoksne terapije niso bili ovira za veliko starejšega Stipeta Seagala, krivoustega Silva Žrebca ali Mela "Srda božjega" Gibsona, potem ne vem, zakaj bi morala biti leta problem za dva izmed največjih slovenskih filmskih idolov neke generacije.

p.s. Mimogrede, naslov prispevka konkretno v tem času in okoliščinah ironično zveni zgolj po naključju.

6 komentarjev:

  1. Zaljubljen sem v ta film, ki me nostalgično popelje v čas, ko sem bil zaljubljen v Mileno :D.

    Eden najlepših mladinskih filmov nasploh in še danes si izredno rad zavrtim kakšen komad iz filma, si ogledam cel film ali pa zgolj solzo utrnjujoč fenomenalni konec ali pa med prijatelji uporabim kakšno frazo iz filma (znam ga dobesdno na pamet).

    Also: nikoli nisem pomislil, da sta Tugo in France v žlahti, kaj šele oče in sin. Shame on me!

    OdgovoriIzbriši
  2. Uf, fejst zadeva. Videorekorder je v določenem obdobju čisto pregorel. Call me nuts, ampak jaz sem vedno vonjala morje in soline ob gledanju. :P
    Sem pa vesela, ko slišim, da je še vedno popularen tudi pri mlajši generaciji, kar priča o njegovi nadčasovnosti. Ali pa dobri filmski vzgoji staršev. :P

    OdgovoriIzbriši
  3. kam so poniknili vsi filmarji, ki so v časih jugoslavije snemali dobre slovenske filme :(

    OdgovoriIzbriši
  4. Klasika. Še muzika je fenomenalna. Besedilo: http://lyrics.iztok.org/lyrics/18293

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja moj otrok ga zelo rad gleda :-)

    OdgovoriIzbriši