1. jun. 2012

The Raven (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

»Naj bo tvoj glas znak k slovesu, ptica, vrag!« sem planil v besu —
»zleti kar nazaj tja v Plútonske noči in svoj vihar!
Mar poberi perja svoja, znak, da laže duša tvoja!
Mar naj ni ti tihost moja! Pojdi s kipca mi vendàr!
Kljun mi iz srca izderi, spravi se znad vrat vendàr!«
Krokar vpil je: »Prav nikdar!«

Krokar pa sploh ne odhaja, še ostaja, še ostaja
na poprsju blede Pálade nad vrati mrk stražar;
in oči njegove zdijo se kot vražje, kadar spijo,
v soju lúči pa ostrijo se na tleh mu sénce kar;
duša pa ne bo mi s senc, ki po tleh polzijo kar,
dvignila se — prav nikdar!
*

Celotnega Poejevega Krokarja sem znal nekoč na pamet (verjeli ali ne), tako prevedeno inačico kot tudi angleški izvirnik; podobno (in vsaj približno) tudi njegove Annabel Lee, Eldorado, Lenore, Ulalume in nekatere druge. (Kot bruc na fakulteti sem pri seminarju za neki predmet spisal celo nekakšno primerjalno študijo Poejevih pesniških motivov in tistih nekega njegovega sodobnika iz nepomembne podalpske deželice; namreč Franceta Prešerna, ki je prav tako umrl leta 1849.) Navdušeno sem požiral tudi njegove morbidne kratke pripovedi in srhljive detektivske zgodbe; o siloma zazidanih nesrečnežih ali še živih položenih v grob, neozdravljivo bolehnih dekletih in mučno bizarnih (na pol incestnih) odnosih, trohnečih močvirnatih pokrajinah in zloveščih podirajočih se dvorcih, strašljivih kaznih za goljufe in nemoralneže, glasno bijočih srcih umorjenih starcev in druge temačne novele o smrti, norosti in patoloških plateh človeške psihe.** Edini Poejev (daljši) roman o grotesknih prigodah nekega pomorščaka sem menda prebral vsaj desetkrat.*** Priznam, bržčas sem bil kot najstnik in mladostnik (kakor mnogi drugi) predvsem fasciniran ob romantičnih predstavah smrti, vnaprej zaznamovanih tragičnih ljubeznih in kruti ironiji usode; vendar sem obenem in predvsem cenil (ter še zdaj cenim — adrian monk, kakršen sem) Poejevo metodično, naravnost matematično sistematičnost pri oblikovanju poetične forme, neomajno logično racionalnost ter doslednost kontekstualnega okolja njegovih pripovedi; nič manj pa tudi njegov doprinos k literarni teoriji oz. pregovorno kritičen pristop k razčlenjevanju strukture, ritmike, razpoloženjskih vzorcev, čustvenega učinka in pomenskih poudarkov pesniških ali proznih del. (Kot študijsko gradivo priporočam njegove slovite eseje Filozofija kompozicije, Razumskost verza ter Pesniško načelo.) Gotovo ne velja zaman za očeta detektivske fikcije in knjižnih grozljivk, ki je s svojimi povestmi navdihnil mnoge rodove piscev znanstvene fantastike, psiholoških romanov in literarnih alegorij.



Vsakdo, ki je nad tem velikim ameriškim literarnim umom in pesniškim peresom vsaj podobno navdušen (ali ni zdaj spet moderen retro-princip?), bi se potemtakem mogel nad njegovo najnovejšo upodobitvijo na velikem platnu zlahka pridušati, kako v tem filmu ni dobro ničesar.™ Resnici na ljubo je nekatere svetle(jše) točke z malce muje mogoče najti — a se bojim, da jih ni prav veliko in jih popolnoma zastrejo številnejše senčne plati.
Serijski morilec na svojih žrtvah kopira dela Edgarja Alla Poeja, pravi Poe, ki ga John Cusack igra povsem zadovoljivo, pa pomaga pri raziskavi. How fucking cool is that. Jp, The Raven, kjer Poejevo veliko ljubezen Emily (Alice Eve) ugrabi serijski morilec, sploh ni tako napačen film. Je povsem gledljiva, atmosferska in zanimiva srhljivka, ki fanom Poejevih del ponudi še cel kup orgazmov. —Iztok

Po malem metafilmska premisa, v kateri se razvpiti pisatelj osebno znajde sredi lastnih zgodb (potem ko ga oblasti prosijo za pomoč po nizu krvavih umorov očitnega posnemovalca njegovih literarnih zločinov), sama po sebi niti ni tako zelo napačna in lahko tvori zabavno filmsko izhodišče. (V filmu Nicholasa Meyerja Time After Time iz leta 1979 Malcolm McDowell kot slavni H. G. Wells s časovnim strojem zasleduje Davida Warnerja oziroma g. Stevensona aka Jacka Razparača v 20. stoletje, in zgodba je v svoji nepretenciozni absurdnosti na moč posrečena.) Le, da potem zamisel z razmeroma standardno murder mystery formulo močno zašepa dramaturško, scenaristično, igralsko in celo vizualno-režisersko. (Že prvenec Jamesa McTeigua iz leta 2005, distopična politična alegorija V for Vendetta, se mi je zdel malce precenjen; a nikakor ne sporočilno ali tematsko, temveč celostno po goli tehnični plati — in zdaj dokončno vem, zakaj.) John Cusack se mi zdi sicer izjemno všečen, poistovetljiv in simpatičen glumač; a nemara bi bilo kljub vsemu bolje, ko bi Edgarja Poeja upodobil Ewan McGregor ali pa vsaj Joaquin Phoenix, kakor je bilo sprva mišljeno. Neutemeljena ter instantna nicolas-cageovska preobrazba z lastnimi demoni trpinčenega pisatelja v akcijsko figurico je (še ob takem zamiku nejevere in upoštevanju svobode interpretacije) namreč hudo ridikulozna. (Čeprav velja priznati, da je Cusack iz butastega scenarija verjetno izvlekel največ, kar je mogel.) Kot da to ne bi bilo dovolj, k substančnosti sila plehkega zapleta ne pripomore niti stereotipna zasnova, ki predvideva ugrabitev Poejeve zaročenke (Alice Eve) in klišejsko dirko s časom, ko je treba upoštevajoč morilčeve namige z umsko močjo dedukcije najti mladenko, v leseni škatli zakopano nekje pod zemljo; kot tudi ne zmedena linearnost pripovedi z moteče nedoslednimi montažnimi rezi, smešno antiklimaktično razkritje storilca (pri čemer se začudeni gledalec dejansko praska po glavi, kdo pri svetem Usherju je že to) — čigar zločinski motivi so trapasto nesmiselni, zato pa premeteni lik premore nekatere nečloveške zmožnosti prikazovanja na najbolj nenavadnih krajih — in skrajno nedomišljen, neimpresiven konec, ki skuša v zgodbo nerodno vpeljati razlago za nepojasnjene Poejeve poslednje ure življenja in njegovo prezgodnjo smrt. Če k temu dodamo še neobstoječo karakterizacijo likov (gledalcu za vsakogar v zgodbi prav nemarno dol visi), povsem nepotrebne posebne učinke (računalniško so oblikovani določeni ambientalni efekti, ključ v ključavnici in celo po pisalni mizi razlito črnilo) ter osladno artificielen, docela neprepričljiv CGI prikaz gnusnih smrti (npr. pod rezilom slavnega Poejevega nihala) in z osrednjim zgodbovnim tokom nepovezane prizore, ki so tam zgolj zaradi učinka (denimo lik morilca pred oknom policista, ki ga osvetli blisk med nevihto, ali njegov nenaden napad na može postave pred cerkvijo), dobimo še jasnejši vtis o neznosno plitvem popkornovskem komercialnem nategu — ki bi ga po kakovosti osebno umestil približno med sorodno Ritchiejevo knjižno adaptacijo Sherlock Holmes (2009) z Robertom Downeyjem Jr. in pošastno zaudarjajoče stripovsko skrpucalo Dylan Dog: Dead of Night (2011) z nekim drugim ameriškim igralcem (pozabil sem ime). Moje skromno mnenje: epic failure. Še bolje: Nevermore!
* Edgar Allan Poe, Krokar (Izbrano delo), str. 26, Mladinska knjiga 1985 (zbirka Kondor), prevedel Andrej Arko. (Odlično poslovenjen pripev onomatopoetično oponaša krokarjevo oglašanje.)

** Edgar Allan Poe, Zlati hrošč (Novele), Cankarjeva založba 1960, prevedel in spremno besedo napisal Jože Udovič.

*** Edgar Allan Poe, Pripoved Arthurja Gordona Pyma, Mladinska knjiga 1975 (zbirka Odisej), prevedla in spremno besedo napisala Alenka Obreza, ilustriral Janez Plahuta.

8 komentarjev:

  1. Zelo lep prispevek. Mogoče še predober, za takšen film. Sicer ga še nisem videl in ga verjetno niti ne bom. Tudi ostali relevantni viri pravijo, da se mu je najbolje izogniti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. Prispevek je pravzaprav v resnici posvečen bolj Poeju, in ne temu filmskemu skrpucalu.

    OdgovoriIzbriši
  3. iztok gartner brought me here. :)

    krasen blog. like your style.
    happy to have found it. nisem ravno zavzet filmogled, mi je pa všeč, če po ogledu kakšnega lahko kje preberem še kakšen vtis, trivio ipd.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi mene je na tvoj blog (in posledično tudi na mnoge druge) pripeljal Iztok. Še dobro, da ti dela tako reklamo stalno :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Še en, ki je prišel iz Iztokovega bloga :D. Hvala stvarniku da tam objavlja takšne napade, da celo kaj kvalitetnega odkrijemo.

    OdgovoriIzbriši
  6. :D Kdo bi si mislil, da je celo za kaj koristen. Saj se bom nazadnje še zasekiral, kakšen filmoglup™ sem v resnici.

    OdgovoriIzbriši