11. jun. 2012

Snow White and the Huntsman (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja živeča brata Grimm, navdihnjena z (germanskimi) ljudskimi pripovedkami, nista pisala "pravljic za otroke" nič bolj, kot so jim bili namenjeni literarni kánoni tipa Robinson Crusoe ali Potovanje v središče Zemlje; moralizirajočo politično korektno podobo "družinske zabave" je z animiranimi klasikami kot Sneguljčica in sedem palčkov (1937) prinesel šele Walt Disney — in je v kolektivnem spominu mnogih rodov ostala zasidrana kot bajka o dobrem in zlem. Saj to tudi je, tehnično rečeno; a poudariti gre alegorično in brezčasno mitološko dimenzijo tovrstnih vsebin, ki z jasno začrtanimi arhetipi (vsaj pri bratih Grimm) prednjači pred lahkotno zabavnostjo za mlečnozobce.



To rekoč, moram priznati, da me je prvenec mladega režiserja Ruperta Sandersa prijetno presenetil. Resda sem s cineastičnimi merili globoko pri tleh (posebej po ogledu Scottovega Prometeja) pričakoval pravljičarsko traparijo v slogu Spremenljivcev (2007) Zalivskega Mihe; in gotovo drži tudi to, da je režiserjeva neizkušenost terjala svoje — predolga minutaža z razvlečenimi odseki in z neenakomernim tempom, razdrobljena dramaturška logika z mnogimi slepimi ulicami (in stereotipi), trendovska MTVjevska vizualizacija masovnih bitk (s fantazijsko estetiko zgledujoč se po epih tipa Gospodar prstanov ali Zgodbe iz Narnije) in mestoma nedosledna zgodbovna nit. Vendar je kljub temu celota osvežujoče gledljiva: z mračno fantazmagorijo in sočutno tragičnostjo ozaljšana pravljično-mitološka imaginacija zgodbe o naslednici bajeslovnega kraljestva, hčeri umorjenega očeta, v bitki za prestol in boju zoper zlobno mačeho (in njenega enako pokvarjenega brata). Pripoved o Sneguljčici (ali "speči lepotici") kot jungovska parafraza mita o Perzefoni (pomešana z anekdotično folkloro bratov Grimm o ženski žlehtnobi) simbolizira prebujanje dekliške seksualnosti ("tri kaplje krvi" kot menstrualna prispodoba) in zorenje ženskega principa, s preraščanjem travm in nevrotičnosti ob odsotnih starših (posebej neprimernega očeta) oz. ločitvi od matere (ki simbolično ali dejansko "umre"); ter zoperstavljanje prvinski (generacijski) uničevalnosti samovšečnosti "odraslih", katerih "smrt" (s preseganjem predsodka o "večnosti" lepote) je nujna za začetek novega življenja — arhetip, odražajoč se v ekološki prispodobi narave ali ("začaranega") gozda, ki se odvisno od zornega kota lahko kaže bodisi v svoji idilično pravljični bodisi v zlohotno uničevalni podobi.
Charlize Theron kot zlobna kraljica Ravenna zgleda kot Lady Gaga na kreku in overacta v totalno napačno smer, Kristen Stewart pa nima pojma, da ne igra Belle ampak Sneguljčice, torej da čudežni gozd ni kulisa Twilighta, marveč nek povsem drug film, kjer lovec Chris Hemsworth ni Edaward Cullen, temveč nek povsem drugačen lik. Ne bom rekel, da gre za tak hud emo film kot je bila recimo nova Rdeča kapica, rekel pa bom, da gre še vedno za preveč podrkano reciklažo legendarne pravljice bratov Grimm, ki se verjetno obračata v grobu. Za neko Robin Hood wannabe pizdarijo, kjer je tudi Hemsworth, tokrat emo Thor, večino časa popolnoma izgubljen. —Iztok



Razen gotske scenografije in kostumografije ter všečno realistično prikazanih pravljičnih elementov najboljši vtis naredijo (tudi) posrečeno razmeroma uprizorjeni liki. Kristen 'Bella Swan' Stewart in Chris 'Thor' Hemsworth sta s svojima zgodbovnima ozadjema, ki dokaj prepričljivo zaokrožita njune motive, (tokrat) nepričakovano poistovetljiva. Poleg zvezdniške zasedbe med palčki (Ian McShane, Ray Winstone, Eddie Marsan, Toby Jones idr., odličen je veteran Bob Hoskins) pa nedvomno predstavlja vrhunec glumaške predstave čudovita Charlize Theron v eni svojih karakterno bolj dovršenih vlog zadnje čase (vsekakor bolj kot tisti v Prometeju); večplastnim prikazom z mnogimi psihosocialnimi strahovi in lastnimi demoni trpinčene osrednje antagonistke oz. tragične (anti)junakinje. Še en dokaz, da gre za nadarjeno igralko in ne zgolj še en čeden obraz. (Žal nekateri recenzisti™ — katerih že tako impresivni nabor nedeljskih debilizmov je obogatil še napačno razumljeni izraz overacting, — ne znajo prepoznati bisera, pa če jim na trdo bučo pade; in nasprotno tudi ne bedaka, četudi vanje zre iz domačega zrcalca na steni.)

4 komentarji:

  1. http://nejch.blogspot.com/2012/06/snow-white-and-huntsman-2012.html

    OdgovoriIzbriši
  2. Overacta v napačno smer? Đizs. A kje navede primer overactinga v pravo smer? Steven Seagal mogoče?

    OdgovoriIzbriši
  3. Mja, meni je bil tako-tako. Vizualno res špica, se pa vidi, da je režiser svež.
    In, ko smo že pri mladinskih filmih, si slučajno videl The Hunger Games? Me res zanima tvoje mnenje, če si ga.

    LP

    OdgovoriIzbriši
  4. Ne, tale me pa še čaka. Bom poročal. Ampak ne vem zakaj, nekako se mi ne mudi k ogledu. Mogoče se pa motim. (Tako kot že večkrat.)

    OdgovoriIzbriši