31. jul. 2012

25th Hour (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Danes 55-letni Shelton Jackson "Spike" Lee je v filmskem svetu čez lužo vse prej kot neznano ime; producent, režiser, scenarist in priložnostni igralec, predvsem pa kontroverzni, provokativni in večkrat prepirljivi aktivist za enakopravnost hollywoodskega udinjanja temnopoltih Američanov (če še kdaj slišim idiotski prevod politično korektnega izraza "Afroameričani", bom od popizditisa počrnel še sam), čigar filmi se — večkrat skozi metareferenčno prizmo medijske interpretacije — povečini dotikajo rasnih, političnih in socialnih vprašanj črnske eksistence. Temu primerna je značilno obarvana igralska zasedba v njegovih umotvorih in v tem smislu je Poslednja noč izrazito netipičen izdelek; ne bi pa mogel reči, da gre za njegov najboljši film — dasiravno opažam, da je med občinstvom in določenimi segmenti strokovne javnosti nenavadno čislan. (Pa pustimo Eberta, ki se navdušuje nad vsem, kar poveličuje ameriški talilni lonec.) Le zakaj? Zaradi slovitega "fuck you" samogovora glavnega junaka pred ogledalom? Nortonova glumaška izraznost je namreč tokrat ama baš ne najbolj osupljiva. Kje drugje vsekakor; v tem filmu pak ne, sorči. Kajpak daleč od tega, da bi bil slab igralec (četudi se s tem zrcalnim monologom niti na daleč ni približal rojaku iz Velikega jabolka, velikanu metodične igre, v podobni sceni nekega kultnega filma); ampak postavite mu ob bok fantastična Philipa Seymourja Hoffmana (Newyorčan) in Briana Coxa ali pa čudoviti Rosario Dawson (Newyorčanka) ter Anno Paquin (in še koga, celo zanimivo dopadljivega Barryja Pepperja) — pa bo še tako zagret Nortonov oboževalec moral nejevoljno priznati, da je njegov etično omahljivi mali zločinec Monty Brogan takorekoč še najmanj zanimiv in poistovetljiv (pa tudi prepričljiv) lik v tem filmu. Mogoče namenoma ali pa tudi ne; nemara ni imel oprijemljivega materiala, ki bi ga vgradil v svojo persono. (Zato pa sta npr. Philip in Anna tako fascinantna, da bi si njuna interakcija zaslužila lasten film.)



Fuck you and this whole city and everyone in it. Fuck the panhandlers, grubbing for money, and smiling at me behind my back. Fuck the squeegee men dirtying up the clean windshield of my car - get a fucking job! Fuck the Sikhs and the Pakistanis bombing down the avenues in decrepit cabs, curry steaming out their pores stinking up my day. Terrorists in fucking training. SLOW THE FUCK DOWN! Fuck the Chelsea boys with their waxed chests and pumped-up biceps. Going down on each other in my parks and on my piers, jingling their dicks on my Channel 35. Fuck the Korean grocers with their pyramids of overpriced fruit and their tulips and roses wrapped in plastic. Ten years in the country, still no speaky English? Fuck the Russians in Brighton Beach. Mobster thugs sitting in cafés, sipping tea in little glasses, sugar cubes between their teeth. Wheelin' and dealin' and schemin'. Go back where you fucking came from!

Tisto, zaradi česar je prizor pred ogledalom vreden cineastičnega spomina in kar tematsko in čustveno najbolj opredeljuje koncept te nenavadne kriminalne drame, je pretanjena družbenopolitična refleksija (ena prvih na filmskem platnu v tistem občutljivem času) travmatičnega stanja svetohlinske ameriške družbe v moralni praznini vrednot po tragičnem 11. septembru 2001 (v nekem prizoru se jasno pokaže osvetljeni Ground Zero pod oknom dragega trendovskega stanovanja), v kateri se kopiči kolektivni duh brezciljno tavajoče (zmanipulirane) krivde, odgovornosti in nemočnega besa. Tesnobna zgodba o moškem, ki preživlja zadnjo noč s prijatelji (večinoma gre za dobro situirane belce), preden bo moral zaradi prekupčevanja z mamili na prestajanje sedemletne kazni (scenarij je po lastnem istoimenskem romanu priredil David Benioff), je urbana alegorija za dvolično ameriško politiko stereotipizacije volilnega grešnega kozla (z običajnim preusmerjanjem pozornosti), v kateri se krivda po načelu "cilj upravičuje sredstva" (in ne glede na težo prestopka ter predpisane kazni) docela relativizira na arbitrarno ugotavljanje, kdo naj uradno prevzame odgovornost — in ne na objektivno samokritiko ter soočenje z dejanskim stanjem. Tega čistunstva se navzamejo mali ljudje, ki potem pred seboj (in drugimi) navidez legitimno upravičujejo moralno-pravno dvoumna dejanja. Tovrstno nelagodje potrjuje Leejev melanholično stiliziran izlet po opresivnih ulicah in nočnih lokalih New Yorka; kar daje filmu značilno mračen ton.



Zakaj trdim, da gre za simboličen prikaz (večplastnosti oz. relativnosti koncepta krivde) in ne za stvarno zgodbo? Ker je v okviru avtentičnosti tako nesmiselna, da česa drugega skorajda ni mogoče sklepati. Brogan torej nekje na Manhattnu preživlja poslednjo noč pred sedemletno keho, malce sprehaja psa (namig na njegovo nezavedno željo po ustalitvi in družini) in se spominja srednješolskih let, razrešuje dileme s punco (ki jo skrivaj sumi izdaje, a se slednjič izkaže drugače), zvečer pa se sreča s prijatelji iz otroštva (say what?) na zabavi pri svojem delodajalcu, lokalnem ruskem mafijcu, pred katerim bo moral oprati svoje ime in obenem ugotoviti, kdo je policistom z oddelka za mamila (ki so, zanimivo, vsi temnopolti) prijavil njegovo zločinsko dejavnost. Še konkretneje: pravi akter te zgodbe je Broganovo socialno-politično ozadje oz. subtekst kraja in časa s svojimi stranskimi liki — živčnim posrednikom na borzi, kjer celo brezposelnost in človeška beda nekomu prinašata zaslužek (a sam potem oportunizem očita nekomu drugemu); zdolgočasenim srednješolskim učiteljem, ki se — ujet v civilizacijske norme ameriškega kulturnega vzorca — ne more upreti potlačenim prvinskim gonom; (temnopolti) Portoričanki, ki si eksistenčni položaj lagodno izboljšuje pri (belem) partnerju, četudi na račun njegovih nelegalnih poslov; ostarelem depresivnem očetu irskega rodu (tako kot večina newyorških gasilcev), ki z družinskim tradicionalizmom upravičuje sinove napake in fantazira o alternativni prihodnosti; ter nejasno begajočim občutkom, kako je Broganov položaj nekako vsiljen in krivičen. (Si v politično neobremenjeni človečanski etiki vsi drugi bolj zaslužijo kazen od njega?) Ampak Monty, ta pravičniški (anti)junak, bo s krščansko vdanostjo vendarle sprejel zasluženo kazen; želi si le tega, da bi mu njegov najboljši prijatelj pred tem izmaličil obraz (in pri tem izrazil vse svoje očitke, frustracije in dolgoletne zamere), zato da bi si že ob prihodu v kaznilnico ustvaril nekakšen status okorelega slaboritneža, ki bi mu zagotavljal spoštovanje sojetnikov (ali pa vsaj preprečil takojšnje posilstvo). I need you to make me ugly. Kako? Say what, nigga? (Ali pa si Monty kot mučenik želi, da bi bil videti tako, kot se v moralnem smislu počuti?) Je ta samozadostna zgodba mogoče malce razdrobljena in nedosledna (menda adaptacija knjige ni povsem veren prenos njenega sporočila) in ne ve čisto dobro, v katero smer naj steče s poanto, or is it just me?

2 komentarja:

  1. No, moram priznati, da je meni film zelo dober. Vsaj kolikor ga nosim v spominu, tisti monolog me je navdušil in takrat se mi je zdel res kot zelo dobra kritika amerike, ma cele naše divje družbe pravzaprav.

    Si pa zdele kar fino dregnil in morda bi bilo dobro, da si ga po dolgem času še enkrat ogledam, kaj?

    Ampak vseeno no, meni je film zelo všeč.

    OdgovoriIzbriši
  2. Film si tudi v mojih očeh prisluži pozitivno oceno (in vtis je temu primeren), vendar bi za odličnost moral stopiti stopničko višje pri smiselnosti motivov, zaokroženosti njihovih vzgibov, karakterizaciji likov in predvsem v epilogu, kjer se mi zdi, da mu je malce zmanjkalo. Kot rečeno: gotovo pozitivna ocena, vendar sem pri tretjem ali četrtem ogledu opazil kar nekaj nedoslednosti in te so me zmotile.

    OdgovoriIzbriši