6. jul. 2012

Annie Hall (1977)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

"I would never want to belong to any club that would have someone like me for a member." That's the key joke of my adult life, in terms of my relationships with women.

Podelitev nagrad Ameriške filmske akademije 3. aprila 1978 v slavnem pavilijonu Dorothy Chandler v Los Angelesu, jubilejna petdeseta po vrsti, je bila kajpak pričakovano veličastna; sijoče zvezde in zlati glamur in Hollywood v svojem najžlahtnejšem blišču. Prireditev je že enajstič (žal poslednjič) povezoval legendarni komik Bob Hope in tisto leto je bilo v vsakem smislu nekaj posebnega. Največji favorit in dejanski zmagovalec cineastične letine je bil neki znanstvenofantastični film, ki je za vselej predrugačil ameriško kinematografijo in jo preobrazil v nič manj kot novo hollywoodsko paradigmo spektakularnih blockbusterjev: Vojna zvezd. Prelomna vesoljska mečevalščina je zlahka pometla s konkurenco in med skupno desetimi nominacijami je film Georgea Lucasa slavil v kar šestih kategorijah. Fantastično in nepozabno.



A glej ga zlomka: najdragocenejše zlate kipce — za najboljši film, režijo in izvirni scenarij — mu je kljub temu izmaknil teatralno konverzacijski umotvor nekega nevrotičnega newyorškega očalarja. (Ki se, ironično, te podelitve in vseh naslednjih seveda ni udeležil.) Slednji je svojo zgodbo (po nekaterih propadlih obskurnejših delovnih nazivih) s tedanjim soscenaristom Marshallom Brickmanom in stalnim producentom Charlesom H. Joffejem (zadnjič sta sodelovala pri Whatever Works leta 2009) naslovil kar po igralki in svoji tedanji partnerici (ki je prejela še oskarja za glavno žensko vlogo), katere pravi priimek je bil "Hall", klicali pa so jo "Annie". V osrednji vlogi romantične drame je zaigrala v lastnih, za tiste čase nekoliko ekscentričnih tomboy oblačilih, in za nekaj časa nevede povzročila pravcati novi modni trend oz. "annie hall imidž" ženske garderobe — film pa je kot pomemben mejnik opredelil in zaznamoval vso prihodnjo scenaristično in režisersko ustvarjalnost Woodyja Allena. Po dobi burkaških fars in parodij (začel je kot pisec komedij in stand-up performer) je bil to njegov prvi "resnejši" dramski projekt (z jasno artikuliranim sporočilom o tem, da moraš najprej ljubiti samega sebe, če naj te ljubi še kdo drug), po katerem se je začelo obdobje njegovih najznačilnejših prijemov: samoironično in avtobiografsko/samoreferenčno eksistencialistične študije relacij urbanega človeka, družinskih/spolnih vlog (tipično intelektualistično-pokroviteljski odnos do žensk kot satira moralno-duhovno privzgojenih pričakovanj), sodobne percepcije religije in etike ter kopice obsesij in fobij malega sodobnega negotovega slehernika, obremenjenega s travmami iz otroštva in z avtosugestivnimi dognanji psihoanalize — vse skupaj ovito v vsebinski in vizualni poklon Allenovim cineastičnim vzornikom (predvsem Bergmanu in Felliniju) in rojstnemu Velikemu jabolku ter opremljeno z značilno dramaturško, glasbeno in konceptualno podobo. (In seveda slovito tipografijo Windsor Condensed na črnem ozadju.)

Oh stop it, you're having an affair with your college professor, that jerk that teaches that incredible crap course, Contemporary Crisis in Western Man... —Existential Motifs in Russian Literature. You're really close. —What's the difference? It's all mental masturbation. —Oh, well, now we're finally getting to a subject you know something about. —Hey, don't knock masturbation. It's sex with someone I love.



Je Annie Hall torej moj najljubši Allenov film — ob boku tako duhovitih (poznejših) klasik kot Manhattan (1979), Hannah and Her Sisters (1986) ter Crimes and Misdemeanors (1989) — ali ga mimo subjektivnih preferenc in prisiljeno racionalno štejem predvsem za njegovega notorično najboljšega oz. karierno najpomembnejšega? Joj, ne vem. O teh stvareh se težko odločam, veste. Ali pa tudi ne, odvisno. Pravzaprav mi je (verjetno) vseeno. Presneti kvazi-intelektualci, kako mi gredo na živce s svojim nenehnim prozaičnim gobezdanjem. Kreteni nimajo pojma, o čem sploh govorijo. V nasprotju z mano, ki pa se zato ne repenčim ob vsaki priložnosti. (Ali pač?) Ampak pogosto me dajejo različne tegobe. Včasih se mi od slabosti vrti v glavi, potem pa ugotovim, da sem bil zgolj lačen. Povečini pa raje gledam košarko, če že ne grem v kino, ali pa razmišljam o bogu in smrti in pravičnosti v svetu. (Že dolgo nisem poklical staršev; sprašujem se, ali mi to zamerijo.) Moja partnerica pravi, da z občutki manjvrednosti v resnici kompenziram potlačeno agresivnost in prikrivam nesamozavest, in da ima to kaj opraviti z družinskimi čudaštvi in judovsko blaznostjo v času mojega otroštva (živeli smo v bližini zabaviščnega parka), ali nekaj takega. Kaj pa ona ve? Včasih se mi zdi tako plehka. Pa sploh ne razume in ne sprejema mojih težav, saj ne moreš verjeti, kako je sebična. Naj gre raje v kakšno večerno šolo, da se izobrazi in da bo v celoti razumela kontekst mojih elaboriranih dovtipov. Zdi se mi, da je najin odnos že tako na mrtvi točki. O tem bom moral naslednjič govoriti s psihiatrom. (Tega šarlatana plačujem že celih petnajst let.) In bojim se pajkov. No, v resnici se mi bolj gnusijo kot kaj drugega, ne dotikam se jih najraje, če me razumete. Edino jastogi me delajo še bolj živčnega. In kje je že spet moj klarinet?

6 komentarjev:

  1. Tudi zame je Annie Hall med Woodyjevih top 5. Poleg tistih, ki si jih zraven naštel, dodam še Sesutega Harryja.

    Ni kaj, tv tisoč lepo skrbi, za obnavljanje gradiva.

    OdgovoriIzbriši
  2. Uf, zadnji odstavek si pa napisal tako, da me je znova prijela želja po kakšni Allenovi mojstrovini. Jah, tale Woody me vedno nervira s svojimi filmi (tam nekje do Scoopa, potem pa nekako nima več svojega pravega ''žmohta''), se moram prav psihično pripraviti na oglede. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Prvovrstna klasika in verjetno moj top Woody. Ga bo potrebno spet pogledati.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi mene nervira, zato mnogo raje pogledam njegove novodobne stvaritve, ki še vedno odražajo nek woodyjevski čar, a je njihov ogled zame veliko bolj prijazne narave.

    OdgovoriIzbriši
  5. Woody vas nervira? Zanimivo, mene pa pomirja. :) Predvsem pa me neizmerno zabava.

    OdgovoriIzbriši
  6. Jaz osebno komaj čakam letos To Rome with Love, četudi so ponavadi drugi filmi v njegovih 'trilogijah' kot po pravilu najslabši (in je zaenkrat s strani kritikov zelo povprečno sprejet). Se je nedvomno kot ustvarjalec spremenil, ampak meni je še vedno uživantski. Tudi Midnight in Paris mi je bil odličen film, s prav posebno atmosfero. Tak lahkoten , lušten film, simpatično posnet, težko je definirat ta občutja. :)

    OdgovoriIzbriši