3. jul. 2012

The Children (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Cineastični arhetip "zlobnega otroka" je star skoraj toliko kot kinematografija sama in na širše pomenskem filmskem obzorju sega od kruto satiričnih socialnih dram do abstraktnih žanrskih alegorij (s paranormalnim ali okultnim ozadjem), sporočilo pa je povečini enako: krutost in pokvarjenost otrok sta vselej projekcija in rezultat neusmiljenosti staršev/odraslih ter odraz razčlovečene brezbrižnosti celotne sprevržene moderne družbe. (Mhja, nekaj takega kot filmske prispodobe o zombijih, pravzaprav.) Filmov s tem motivom je toliko, da jih nima smisla naštevati; pa ne bi spet enolično navajal najbolj očitnih tovrstnih parabol tipa Izganjalec hudiča (1973) ali Znamenje (1976), ampak bi zgolj mimogrede omenil najzgodnejše (danes pozabljene) klasike, ki se jih naključno spomnim, recimo LeRoyev The Bad Seed (1956) ali kultni Rillov Village of the Damned (1960) — nerazložljivo obsedeni in zlohotni otroci kot simbolično utelešenje ponotranjenih starševskih strahov (posledica nerazumevanja in neuspelega prenosa vrednot), latentne agresivnosti in psihotičnosti odraslih. Skratka, do obisti izrabljena generacijska filmska tema, ki pa v vedno vnovičnih trendovskih ciklih občasno spet vznikne z izdelki kot Joshua (2007), Case 39 (2009), Orphan (2009) ali lažnodokumentarni The Last Exorcism (2010), če omenim nekaj novejših žanrskih predstavnikov. Kjer ustvarjalci zgolj obračajo vedno enake pripovedne in pomenske stereotipe v malce posodobljeni luči, se kljub solidni tehnično-produkcijski vrednosti (in denimo prepričljivemu igralskemu performansu) težko izognejo vtisu mlačne juhe že (večkrat) videnega; dasiravno postrežejo z nekaterimi osvežujočimi sporočilnimi elementi in kljub temu, da gre vendarle za vselej aktualno družbeno-kritično problematiko.



Istega leta kot (precej bolj) šokantni Watkinsov Eden Lake (2008) je tako v nizkoproračunski britanski izdelavi Toma Shanklanda (po scenariju Paula Andrewa Williamsa, ki je istega leta po lastni zgodbi režiral srhljivo grotesko The Cottage) nastala tukaj priobčena zgodba o dveh parih (obe ženski sta sestri), ki se za božični konec tedna z vsemi svojimi otroki (gostiteljski par ima dva potomca, obiskovalski pa tri, vštevši dečka z nekakšno nepojasnjeno avtistično motnjo in zdolgočaseno najstnico iz domnevno ženinega prejšnjega zakona) zberejo v odmaknjeni koči na neimenovanem zasneženem podeželju, pričakujoč prijetno praznično druženje. (Družini imata predvidljivo različen odnos do vzgoje, svetovni nazor in celo čut za podjetniško pobudo. Eden od moških, ki že tako ni posebej simpatičen, nadvse zoprno najeda s kitajščino in poševnookimi navadami ter pričakovanji o donosnih investicijah v ekonomijo rižojedih.) Pa se familijarna zabava kajpak sfiži in sprevrže v niz bizarnih nesreč oz. morilski pohod z nekakšnim patogenom katatoničnega brezumja okuženih mlečnozobcev; nazadnje se izkaže, da ubijalska zombi-epidemija ni povsem osamljen primer in da je nalezljiva otroška mrzlica očitno zajela tudi bližnje kraje.
Zgodba o otrocih, ki se jim zasuče in začnejo pobijati starše. Dejansko perverzna fantazija vsakega otroka, če prav pomislim. In opozorilo za pare, ki so brez otrok, da naj tako tudi ostane. —Iztok



Dobrodošel se (mi) zdi manko pretirane visceralne eksplicitnosti (ki pa je po drugi strani morda zgolj improvizirana posledica tanke producentske denarnice, kdo ve), s čimer režiser v maniri "manj je več" učinkovito stopnjuje napetost, ki jo še poveča paranoična snežna izoliranost prizorišča; obenem pa ta (mestoma prisiljena) pripovedna nekonvencionalnost in okorna montaža prineseta tudi nekaj nedopustnih dramaturških lukenj (kar me je osebno motilo tudi pri Eden Lake), ki ne pripomorejo k sprejemljivejši razlagi sosledja dogodkov — ki pa je verjetno nujna pri gledalčevi racionalizaciji vendarle realističnega in verodostojnega prikaza nezavednega prenosa starševske nevrotičnosti na otroke. Razumem, "virus" oz. "bolezen" je bržčas metafora za neodgovornost in nepremišljenost sebičnih roditeljev — a potemtakem bi bilo pričakovati bolj dosledno, pomenljivejšo (pa makar moralizatorsko in pridigarsko) obravnavo nekolikanj širših psihosocialnih posledic, in ne le klišejsko krvavico objestno "nedolžnih" protagonistov v standardno vprašljivo-nedorečenem epilogu. (Pohvalna je tudi razmeroma pristna izrazna pretanjenost, ki kljub medli predstavi likov nikoli ne degradira v grotesknost in farso.) Zato morem film (zlasti skozi prizmo mikro budgeta in zaznavne prizadevnosti režiserja) brez slabe vesti označiti za spodobno in pozitivno kinematografsko izkušnjo (in nemara celo priporočen ogled za privržence žanra), a žal brez trajne vrednosti in posebej navdušujočega pečata izvirnosti.

2 komentarja:

  1. Ta film sem pa videl že lep čas nazaj, mislim da na TV1000, pa se mi je zdel res zanimiv in posrečen. Zgodba je, kot si že omenil, nekoliko nedorečena, ampak atmosfera in napetost res naredita film. Situacija, ko mora starš ubiti svojega lastnega otroka, da bi se rešil pred njim, je brez dvoma zajebana :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, tudi jaz sem ga (prav pred kratkim spet) gledal na TV1000, ki ima sicer večinoma solidne filme (le da jih kar pogosto ponavlja). Se strinjam, film je gledljiv in ima določene izvirne prijeme; motiv uboja lastnega otroka je pa kar pogost stereotip zombijevske zvrsti.

    OdgovoriIzbriši