16. jul. 2012

Hunger (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Celovečerni prvenec londonskega režiserja Stevena R. McQueena je že ob premieri na festivalu v Cannesu naletel na navdušen odziv strokovne javnosti; tedaj ter pozneje je bil deležen nekaterih prestižnih filmskih nagrad in nominacij. Z vizualnim minimalizmom socialrealističnega postmodernizma in s kinematografijo francoskega novega vala navdihnjeni Anglež (sicer temnopolti potomec staršev karibskega porekla) se s scenaristom Endo Walshem (po rodu Ircem iz Dublina) ukvarja z dramatizacijo slovite druge gladovne stavke obsojenih irskih republikancev leta 1981. Ta je pomenila vrhunec petletnega odpora jetnikov zapora Maze v Severni Irski, potem ko jim je železni režim Margaret Thatcher odrekel pravni status političnih (vojnih) zapornikov in jih kazensko obravnaval kot običajne teroriste. V neizprosni stavki (ki je sledila "uporu odej" in "umazanemu" protestu) je tedaj po približno dveh mesecih vztrajnega stradanja slednjič umrlo deset jetnikov, med njimi tudi njihov kolovodja Bobby Sands (sicer prostovoljec v Irski republikanski armadi). Dogodek je pomenil eno pomembnejših prelomnic v prevratniškem konfliktu (The Troubles) med prizadevanji za neodvisnost Severne Irske in je prinesel nekatere pomembne politične spremembe za prihodnje strankarsko gibanje Sinn Féin. Gladovna stavka in vloga Sandsa sta prikazana že v filmu Terryja Georgea in Jima Sheridana Some Mother's Son (1996) ter v nekoliko manj znanem H3 (2001) britanskega režiserja Lesa Blaira. McQueen se namenoma ogiba mistificiranju tega irskega narodnega junaka in mučenika; in pravzaprav se tudi v politične implikacije ne spušča bolj, kot je to nujno potrebno za razumevanje širšega konteksta zgodbe (a prav zato doseže verodostojen politični učinek). Namesto tega se loteva kompleksnih moralnih vprašanj in osebne etike načrtnega žrtvovanja življenja za politično-ideološke cilje; obrobno pa tudi intimnih človeških dilem tistih, ki so bili tako ali drugače vpleteni v dogodke pred stavko in med njo (zdravniki, pazniki, policisti in seveda svojci zapornikov).



O filmu sta že zdavnaj pisala PaucStadt in Jan G., zato bom preskočil vsebinske povzetke in tehnične detajle; največji odliki intenzivne zaporniške drame se mi zdita njena ostra sporočilnost in cineastična konceptualnost. Kar zadeva slednjo: v sijajno uravnoteženi zgodbi, z izjemo enega pogovora skoraj brez (daljših) dialogov, z deloma nelinearno dramaturgijo in rabo časovno-spominskih prebliskov je film razdeljen v tri segmente — (1) zorni kot enega od paznikov (pozneje ga subjektivizira še z glediščem pretresenega mladega specialca v špalirju policistov, ki pretepajo kaznjence); (2) brutalnost zaporniških oblasti in srhljiva enoličnost življenja jetnikov (ki med seboj ter z zunanjim svetom komunicirajo s skrivnimi sporočilci, skritimi v telesne odprtine); ter (3) odločitev in mučna kalvarija Bobbyja Sandsa (odlični Michael Fassbender je z grozljivo telesno preobrazbo skoraj dosegel okostnjaškega Krištofa Baleta v zloglasnem trilerju The Machinist štiri leta poprej) do bridke smrti. Poudarjeno estetizirani stilistiki McQueenovih filmov (denimo poznejši Shame), tako kot tudi podobnim vizualnim prijemom Nicolasa Windinga Refna, nekateri recenzisti™ (in drugi anal-litiki) trmasto odrekajo narativno in celo umetniško kinematografsko vrednost, se ob zgodbi brez dialogov dolgočasijo in pričakujoč plehko čustveno stereotipnost na vse viže zabavljajo čez asketsko čutno-vizualno premočrtnost. S tako plitvimi "argumenti" se nikakor ne strinjam; trdim, da je nenavadno nadarjeni McQueen (sploh za novinca) prikazal zavidljivo raven psihosocialne, emotivne in domišljijske izvirnosti, ki zlahka poseka večidel formulaično strukturo večine novodobnih izdelkov, naj so obrtniško še tako prepričljivi.
Toda to ne pomeni, da je zares dober in tak, kot sem od njega pričakoval. Pravzaprav je malce pretežek in preveč moreč. Na trenutke celo dolgočasen in premalo zanimiv. Povedano drugače, pred nami je film, ki misli, da nam mora dati pavzo za dihanje. Da nam mora dati čas, kjer se bomo pripravili za novo pizdarijo. Za nov napor, ki se dogaja glavnim junakom. To je seveda napaka, ki ga pokoplje in mu vzame ostrino ter ga pusti na pol poti. Lepo vas prosim, le koga zanima skoraj dvajsetminutni dialog med Bobbyjem Sandsom (Michael Fassbender) in duhovnikom, ki ga pride obiskat v zapor (ker vsi cel film skorajda molčijo, so vse besede vbistvu stlačene v tale dialog). Le koga zanima skoraj petminutno čiščenje urina. Le koga zanimajo zelo čudne slikarske umetnine. In le koga zanima predolgo pretepanje zapornikov. —Iztok



V kontroverznem etično-politično-filozofskem prizoru (preprosto znanem kot "The Scene"), izpovedno neposrednem, duhovito ciničnem in svetovni nazor razgaljajočem 17-minutnem pogovoru med Sandsom in rimskokatoliškim duhovnikom (Liam Cunningham), posnetem v enem samem osupljivem stacionarnem kadru (pravzaprav najdaljšem v kakšnem celovečercu doslej), se najbolj izkaže gravitacijsko ekspresivno in pričakovanim filmskim normativom neuklonljivo McQueenovo mojstrstvo (ter seveda briljantnost obeh igralcev, ki sta se za prizor pripravljala tako, da sta kot sostanovalca v isti sobi več tednov po desetkrat na dan ponavljala dialoge) — Bobby sporoči prijatelju in rojaku, da bo z gladovno stavko vztrajal do konca, ne glede na vse. Zavestno odpovedovanje življenju, takorekoč načrtni samomor, je kot eden smrtnih grehov seveda absolutno neupravičljiva zapoved zoper katoliško etiko dušnega pastirja. Še več, kot eden osrednjih verskih motivov zoperstavljanja irskih republikancev anglikanskim (apostolsko reformiranim) britanskim kolonialistom in njihovi avtoritarni administraciji je tudi argument zoper lastna prepričanja Bobbyja Sandsa — in tukaj tiči največja kontroverznost in v srži preprosta premisa njegovih globoko humanitarnih vzgibov (ki jih pojasni z zgodbo o tem, kako je kot najstnik nekoč odrešil muk smrtno ranjenega žrebička in edini med vrstniki prejel tudi kazen za to): razlika med teoretično racionalno (akademsko upravičljivo) politično-religiozno debato, usmerjeno v indoktrinacijsko spravljivi družbeni status quo (ki v moralni uravnilovki predvsem varuje skupnost somišljenikov) in brezkompromisnimi dejanji z utilitaristično etiko (kljub privzgojenim imperativom) neobremenjenega posameznika, ki se ne glede na posledice zase odloči drugim pokazati, kaj je zares načelno in pravično v okvirih čiste kantovske morale sočutja in altruizma. Duhovni premiki potemtakem včasih zahtevajo žrtvovanje, ki presega hinavsko poveličevanje samooklicanega mučenika in pravičnika — prav zato, ker slednji na nepravičnost ne opozarja z oportunističnim političnim preusmerjanjem pozornosti, temveč z vnaprejšnjim kategoričnim odpovedovanjem samim eksistenčnim osnovam, znotraj katerih bi potekalo tako dokazovanje.

6 komentarjev:

  1. Marija sveta, kaj Gartner res take piše in potem trdi, da razume filme!?!?

    Sicer lepo, lepo napisano. Dober film. Eden boljših 21. stoletja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ultimativni gartnerizem, zajame vse bistvene pomankljivosti Iztokovega dojemanja filmov.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mislim, da je škoda ukvarjanja z Iztokom ob tako dobrem in premišljenem besedilu.

    Se seveda strinjam, da gre za vrhunski film.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pogledal včeraj zvečer in moram reči, da g. McQueen s svojim (že po dveh celovečercih) razpoznavnim minimalizmom ogromno obeta. Izjemno se mi dopade njegovo osredotočanje na karakterje, njihove in okoliške malenkosti, največji filmski dosežek pa je to, da s svojim počasnim tempom ne dolgočasi, ampak daje čas za razmislek in ponotranjenje že omenjenih malenkosti. Ko pa udari, udari bliskovito in strašansko.

    Fantastično!

    OdgovoriIzbriši
  5. Gartnerizem naj ostane :D

    OdgovoriIzbriši