25. jul. 2012

The Shrine (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

V pričakovanju ene (menda) zanimivejših letošnjih grozljivk, premierno prikazane na pravkar zaključenem Grossmanu v Ljutomeru — namreč Inbred (2011) Londončana Alexa Chandona, — sem se za ogrevanje in žanrsko predjed odločil poskusiti s samostojnim projektom Kanadčana Jona Knautza (neodvisna produkcija Brookstreet Pictures, last mladega milijarderskega dediča Trevorja Matthewsa). Ne spomnim se več, kako sem izvedel za njegov The Shrine, ampak rezultat me ama baš ni pretirano navdušil. Če sem natančnejši: nizkoproračunska produkcija, ki se filmu nedvomno pozna (v nasprotju z mnogimi indie projekti, nazadnje mi je bil dopadljiv nekonvencionalni britanski Kill List), je izprdnila sila nekoherentno prgišče mlačnih klišejev (Hostel, Wrong Turn, Evil Dead) in mastno prežvečenih motivov (iz neštetih filmov o peklenski obsesiji in ubijalskih kultih), boleče amaterski scenarij z naravnost slaboumnimi dialogi, letargično naracijo in okorno montažo, zoprne in docela nepoistovetljive like ter tehnično in pripovedno podpovprečno zgodbo. Kar je pravzaprav velika škoda, saj je njena osrednja premisa, ki v solidno zastavljenem epilogu prinese svež in razmeroma nepričakovan zasuk konteksta, dokaj izvirna in nadvse zanimiva. (No, bom izdavil bogokletni stavek: ta film bi potreboval hollywoodski rimejk.) Težava je le ta, ali ima gledalec dovolj potrpljenja, da pri ogledu vztraja do konca. Jaz (k sreči) sem, a je žal tudi zaključno razodetje zgolj tolažilna nagrada, ki ne popravi žaltavega priokusa vsega neumnega, kar se odvije pred tem.

Ker je edina zadovoljiva stvar v tukaj priobčenem umotvoru njegov twist, ga moram pač izdati. Zatorej pozor, sledi  SPOILER .

Ameriški novinarki in fotograf (fant ene od njiju) odpotujejo čez lužo in v zakotno vasico Alvanio na poljskem podeželju (že prvi znak tega, kako "avtentična" je zgodba; Poljaki v resnici ne poznajo črke V in tudi govorica "domačinov" zveni kot klavrna spakedranščina celo nekomu, ki ne pozna poljščine), po sledeh nekega tam domnevno izginulega rojaka. Pričakajo jih sovražno nastrojeni staroselci, nekakšne patetične karikature versko blaznih srednjeveških puntarjev, in kaj kmalu se izkaže, da tamkajšnje družabno življenje obvladuje starodavni eksorcistični kult vaških starešin. Trojica naleti na grobnico z nedoumljivim oltarjem, polno mumificiranih trupel s kovinskimi maskami, skozi očesne odprtine pribitimi na obraz; še pred tem pa na zlovešče strašljivi kip hudiča, ki ga na hribu nad vasjo ovija nenaravno stalna meglena koprena. Okoliščine torej kažejo na poganske rituale žrtvovanja in čaščenje zlodeja; vsaj, dokler nista ženski deležni srhljivih prisluhov in temačnih prividov (za pusta sem že nosil bolj prepričljive gumijaste maske), ki se slednjič manifestirajo v demonski preobrazbi druge Američanke (njeno mlajšo asistentko so možje v meniških kutah pred tem milostno odrešili muk neznosnega Amer idiotizma), fotografove zaročenke. Dodatni  SPOILER . Izkaže se, da prijazni "Poljaki" (ki razen nekaj nerodnih angleških besed govorijo izključno svoj "jezik") niso žrtvovali nedolžnih ljudi, temveč so obredno pobijali z demonskimi silami in nečloveško močjo obsedene tujce ter tako varovali sebe in svojce pred neuničljivim prekletstvom, ki že stoletja ogroža njihove družine. Fotografu, ki edini ni videl pošastnega kamnitega idola (in ga ni obsedlo zlo), zato na koncu dovolijo oditi.

'Če sem si skrpucalce že ogledal, bom pa o njem še kaj napisal,' sem si rekel. In to je edini razlog za tokratni prispevek. Film lahko mirno izpustite; kdor pa se vendarle odloči drugače, naj zavoljo ohranitve presenečenja pač ne prebere zgornjega opisa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar