6. avg. 2012

Hardware (1990)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Čeprav privzeto pišem o (pretežno anglo-ameriški) osrednji filmski struji, je med vrsticami tega bloga bržčas zaznati mojo prikrito strast (če že ne tozadevne ekspertize) do obskurnih neodvisnih (žanrskih) art-projektov; ki namesto simplificirane zgodbe in puhle potrošniške vizualnosti — mastno podprte z vnaprej jasno zaslužkarsko hollywoodsko produkcijo, — navdušujejo s pristno ustvarjalno vizijo ter (s številnimi kompromisi in proračunskimi omejitvami obremenjeno) improvizacijsko nujo, ki rezultira v čistokrvni izvirnosti in provokativnosti njihove substance.

Ko pa boste videli gnusobo opustošenja stati, kjer ne sme — kdor bere, naj razume, — takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol in naj ne stopa v svojo hišo, da bi kaj vzel iz nje, in kdor je na polju, naj se ne vrača po plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da se to ne zgodi pozimi. Tiste dni bo namreč stiska, kakršne ni bilo od začetka stvarstva, ki ga je Bog ustvaril, do zdaj in je ne bo več. In če Gospod ne bi skrajšal dni, ne bi bilo rešeno nobeno meso. —Mr 13


Razen najbolj strastnih privržencev žanra večina naključnih gledalcev verjetno (bom pa vesel, če se motim) še ni slišala za odmevni celovečerni prvenec tedaj šele 23-letnega južnoafriškega scenarista in režiserja Richarda Stanleyja, pred tem ustvarjalca rockovskih videospotov, v nekaterih državah in na DVD izdaji delovno naslovljen M.A.R.K. 13. Pa vendar gre — absolutno upoštevajoč dejstvo, da film izrazito nizkoproračunske in eksperimentalne narave terja določen premik referenčnega modela cineastičnih meril, — za enega najbolj kultnih izdelkov garažne zvrsti postapokaliptičnih kiberpankovskih inštalacij, kar jih je ob njegovih starejših bratih tipa Blade Runner (1982) ali Terminator (1984) kdaj naplavila zahodnjaška sci-fi kinematografija. Pazite: seveda ga ne primerjam z njima direktno; govorimo o različnih vrednostnih sistemih in celo smotru udinjanja tovrstnim kreacijam, in ob razmeroma prežvečeni zgodbovni premisi (ki si bogato izposoja ključne motive od obeh omenjenih, pa še iz česa) bi ga težko šteli za revolucionarnega. Vendar ga vizualna in konceptualna strukturiranost, ki čudovito odraža grafične kvalitete njegovih referenc (film je bežno navdihnil strip SHOK! Walter's Robo-Tale avtorjev Kevina O'Neilla in Steva MacManusa v posebni izdaji britanskega antološkega stripovskega tednika 2000 AD) in žlahtne prvine animejskih legend tipa Akira (1988) Katsuhira Ohtoma — pomešana s subverzivnimi retro-futurističnimi potezami Mœbiusa in Bilala ter začinjeno s hipnotično elektronsko glasbo maestra Simona Boswella in industrialnimi zvoki, — izrazno umeščajo med najbolj edinstvene avtorske kuriozume določenega formata. Kameo nastopi vokalista goth-rockovske zasedbe Fields of the Nephilim Carla McCoya, hripavo lasatega kosmatinca Lemmyja oz. frontmana slavnih razbijačev Motörhead in celo samega Iggyja Popa (kot glas ciničnega radijskega voditelja Jeznega Boba) potrjujejo režiserjev punk-rockovski glasbeni pedigre; umazano temačna vizualizacija in klavstrofobična mizanscena (povečini uprizorjena v enem prostoru) razkrivata nagnjenje do klasične britanske horror scene (s psihedeličnim prihidom proto-industrial performansov umetnikov tipa Monte Cazazza); opresivni snemalni koti, raba barvnih (predvsem rdeče-oranžnih) filtrov in eksplicitna visceralnost pa vpliv slasher rumenjakov izpod prstov Daria Argenta ali Maria Bave.

It's stupid, sadistic and suicidal to have children right now.



Še enkrat: zgodba res ni kaj posebnega. (To eksplicitno priznava še Stanley sam.) Po radioaktivni puščavi tavajoči mrhovinarski nomad (Carl McCoy) privleče v industrijski slum ostanke nekakšnega robota, oportunistični marinec na dopustu Mo Baxter (Dylan McDermott) pa od prekupčevalca z odpadnim železjem Alvyja (Mark Northover) odnese kovinsko glavo in jo kot božično darilo podari svojemu priložnostnemu dekletu Jill (Stacey Travis) — ki večino časa zaprta v varovano stanovanje z varilnim aparatom izdeluje abstraktne kovinske junkyard umetnine. Kar je videti kot tehno-relikvija, je v resnici glava z elektronskimi možgani tajnega vojaškega avtonomnega androida, med drugim očitno namenjenega "dokončni rešitvi" človeškega vprašanja (s prenaseljenostjo, revščino, genskimi boleznimi, žarčenjem in občo degeneracijo), ki se v ugodnih okoliščinah seveda aktivira (in s pomočjo delov iz mehanskega odpada v stanovanju regenerira preostanek telesa) ter krene na brezkompromisni morilski pohod. Njegova prva žrtev bo zavaljeni sosed, gnusno izprijeni zalezovalec in perverzni voajer Linc (odlični žanrski veteran William Hootkins), v krvavem pokolu pa slednjič ne bo prizanešeno nikomur. No flesh shall be spared.

Tisto, kar v morasti cronenbergovski transgresiji ljubitelja take motivike zares pritegne, — razen jasne svetopisemske simbolike ter namigov na motive odrešitve in armagedona, — je nedoumljivo tragična metaforičnost njenega konteksta, kot strašljiva satira sodobne družbene degradacije, samouničevalnosti in propada (kar je največja odlika sporočilnosti znanstvene fantastike sploh), ki se s podrejanjem bio-tehnološki paradigmi čedalje bolj pogreza v prvobitni kaos. Površna ocena prispodob nemara res trči ob možnost odražanja sloga nad substanco in privida trash-art videospota, podrobnejša analiza pa morda razkrije še kako upravičeno vsebino neposredne kritičnosti in širšega socialnega pomena: recimo razpad institucij družinske ideologije, vdor medijsko pogojene prezence v zasebnost (in s tem prevlada manipulativnega avtoritarnega principa), postmoderni zasuk razmerij moči med spoloma in krepitev ženske vloge (Cameronov Aliens je s svojo akcijsko junakinjo Ellen Ripley štiri leta poprej učinkovito uveljavljal tovrstne predstave), močno izražena ekološka nota in svarilo pred suženjstvom tehnologije pod pretvezo varnosti, storilnosti in občega napredka.



Posteljna golota, nasilje in odkriti mamilarski namigi (fantastičen je John Lynch kot s psihoaktivnimi snovmi zasvojeni Shades) so filmu čez lužo prislužili neugodno MPAA oznako X in posledično okrnjeno različico v kinematografih. S poldrugim milijonom dolarjev posneti umotvor je v blagajne kljub temu prinesel petkrat tolikšno vsoto in se po izdaji na ploščku dokončno zapisal v kolektivno zavest zvestih pristašev. Stanley je napovedal tudi njegovo nadaljevanje Hardware 2: Ground Zero (menda je scenarij celo pripravljen in ga je mogoče dobiti na spletu), vendar projekt do danes še ni zaživel. Njegovi največji privrženci se morejo (in morajo) zaenkrat zadovoljiti z nedavnim dokumentarcem o zakulisju nastajanja filma No Flesh Shall Be Spared: The Making of Hardware (2009).

This is Angry Bob, the man with the industrial dick, coming to you loud and clear on W.A.R. Radio with the good news and the bad news. Bad news is the heatwave's not going to let up. It's expected to hit ninety downtown before nightfall, although weather control keeps promising that rain is on the way. The foul up on the launch pad at terminal eight doesn't look like it's gonna clear for another half hour and holiday air traffic is still stacking up over the CBD and all outlying districts. But traffic control promises that if you all keep cool they'll get you home in time for Christmas. As for the good news: There is no fucking good news! So let's just play some music!

3 komentarji:

  1. Evo, malo za izziv in v premislek (čeprav mislim, da se strinjamo):
    “It is not the critic who counts; not the man who points out how the strong man stumbles, or where the doer of deeds could have done them better. The credit belongs to the man who is actually in the arena, whose face is marred by dust and sweat and blood; who strives valiantly; who errs, who comes short again and again, because there is no effort without error and shortcoming; but who does actually strive to do the deeds; who knows great enthusiasms, the great devotions; who spends himself in a worthy cause; who at the best knows in the end the triumph of high achievement, and who at the worst, if he fails, at least fails while daring greatly, so that his place shall never be with those cold and timid souls who neither know victory nor defeat.”

    {Theodore Roosevelt}

    OdgovoriIzbriši
  2. Se opravicujem, ker pisem na napacno mesto,
    but could you do Alive (1993)?
    mene je ta zgodba čisto obsedla.. najprej sem ene 2x, 3x na tv ujela film, potem sem prebrala knjigo P. P. Reada iz (1974), čaka pa me še knjiga avtorja, ki je eden izmed preživelih, Nanda Parrada. Oboje se dobi v slovenščini.

    Če bi kdaj hotel recenzirati (na dolgo in široko), bi bilo super :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Mogoče pa res nekoč, ampak po naročilu žal ne gledam (in opisujem) filmov. Mi je pa ta film načeloma zelo všeč, zdi se mi precej kredibilen in verodostojen (menda je kar verna adaptacija knjige), v bistvu me moti samo rahlo patetičen samogovor Johna Malkovicha v naraciji na začetku ali koncu, ki je bolj ali manj nepotreben.

    OdgovoriIzbriši