13. avg. 2012

Lovely Molly (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Običajno mi ni do tega, da bi se šel infantilni senzacionalizem z gartnerizmi™ v slogu "ta film so narobe razumeli vsi na svetu razen mene," ampak izjema menda potrjuje pravilo, ali kako že? Pa sem že ob napovedniku, ki je obljubljal srhljiv umotvor "ustvarjalca Čarovnice iz Blaira in izvršnega producenta Gospodarja prstanov" (pri slednjem je mišljen Mark Ordesky), nejevoljno zastrigel z ušesi; vedoč, da je tako ceneno oglaševanje čedalje bolj v obratnem razmerju z dejansko kakovostjo izdelka. Sploh, ker je najnovejši celovečerec Eduarda Sáncheza (drugi avtor projekta Blair Witch je bil Daniel Myrick) po vsem sodeč vnovič obetal mlačno lažno-dokumentarno found footage mineštro, ki jo imam resnično že poln kufer, vsaj od filmov Paranormal Activity (2007), The Fourth Kind (2009), The Last Exorcism (2010), Apollo 18 (2011), The Rite (2011), The Devil Inside (2012) in še kakšnih petsto drugih v zadnjih treh letih. K ogledu sem se tako spravil s kar najmanjšo mero visokih pričakovanj — in bil slednjič prijetno presenečen.



Vmesnih Sánchezovih projektov (Altered, Seventh Moon) sicer ne poznam, a niso naleteli na večje navdušenje občinstva in kritikov; tovrstno razpoloženje je seveda pričakovano, saj bržčas ni tako preprosto preseči odmevnega nizkoproračunskega prvenca, ki sicer ni ravno odkril podžanra "najdenih posnetkov" (za njegovega utemeljitelja velja Deodatov Cannibal Holocaust in predhodniki iz sveta mondo eksploitacije), a je bil gotovo mejnik v evoluciji garažne kinematografije in dramaturškega stilizma tresoče kamere, ki prav z neprikazom pojavnosti in nenavzočnostjo dejanskih subjektov angažira domišljijo in čute ter gledalca prisili v kompenzacijo filmskih "slepih peg" — da je nazadnje prepričan, kako je gledal "najstrašnejši film vseh časov". (Blair Witch Project je bil z 22.000 dolarji budgeta in s prihodkom 250 milijonov tudi uradni Guinessov zaslužkarski rekorder — do leta 2004, ko ga je prehitel dokumentarec o zdravi prehrani Super Size Me, pet let pozneje pa je oba do konca pregazil Paranormal Activity.) Scenarij za Ljubko Molly (z delovnim naslovom Obsedena) je začel nastajati že leta 2009 in Sánchez nikakor ni imel namena posneti še ene Čarovnice iz Blaira — temveč mučno atmosferično, otipljivo temačno ter neizprosno tragično psihološko-družinsko dramo; in natanko tako je treba film tudi gledati. Sila učinkoviti amaterski posnetki iz roke glavne protagonistke kot pomenljiv samoreferenčni aspekt njene subjektivnosti predstavljajo zgolj občasni vložek in ne še eno (kvazi)avtentično psevdo-dokumentaristično pripovedno sredstvo. Njegova najmočnejša plat je navdušujoče prepričljiva, naravnost fantastična predstava neustrašne osrednje ženske figure (odlična Gretchen Lodge v svoji prvi vlogi); v eni redkih zgodb, kjer junak(inja) v sijajno karakteriziranem liku zbuja intenzivno sočutje občinstva — kljub svojim sprevrženim in gnusnim dejanjem.



Režiser nas ob srh zbujajoči vizualizaciji in ostudno tesnobni mizansceni (resnična notranjost razpadajoče stare hiše) ter delni premisi haute-tensionovskega zasuka prvoosebnega konteksta do obisti straši tudi s pretresljivimi zvočnimi učinki, ki dosegajo (če že ne presegajo) mainstreamovske starejše brate tipa Wiseov The Haunting (1963) ali Amenábarov The Others (2001); zlasti pa z vpeljavo strašljivih okultnih motivov in jungovskih arhetipov kolektivnega nezavednega* (kdor je gledal film, bo vedel, o katerem prizoru govorim in od kod referenca na simboliko konj — "tisto" je Bafomet) celo v pomensko bolj eksplicitni meri od legendarnega Izganjalca hudiča (1973) govori o potlačenih frustracijah in zlu kot psihosomatski posledici družinske patologije. Njegova junakinja, ki se nemočno pogreza v blaznost, je v resnici žrtev brutalnih starševskih zlorab, brezčutne nezvestobe in nezaupanja hinavsko dvoličnega sveta (utelešenega v nemoralnem pastorju) zahodnjaške krščansko-duhovne paradigme — s čimer Sánchezov film dobi širšo družbenokritično dimenzijo, kakršne pri marsikaterem njegovem žanrskem sorodniku ni zaznati. Končni vtis tako ni minljivo občutenje groze in šok-terapija te zvrsti, marveč otopela žalost in streznitev ob prikazu stvarne podobe sveta, ki presega še tako mračno fikcijo.
* Op. Carl Gustav Jung (Four Archetypes, 1972) pojasni: "Globljo plast psihe sem imenoval kolektivno nezavedno, ker ta del ni individualen, temveč univerzalen. Njene vsebine so več ali manj povsod enake in se izražajo enako v vsakem človeku. Z drugimi besedami; ta del je identičen za vse in predstavlja psihični nivo izven-osebnostne narave, ki je prisoten v nas vseh." Osebno nezavedno je prepleteno s kompleksi — to so skupki psihičnih elementov, ki se vzpostavijo okrog emocionalno občutljivega jedra. Vsebujejo osebnostni material, ki izrazličnih razlogov ni bil sprejet v zavestno sliko o sebi, zato si je poiskal prostor v nezavednem. Jedro deluje kot magnet in vleče k sebi vsebine iz vsakdanjega življenja, ki imajo enak čustveni naboj ... Kadar se kompleks razreši (npr. v psihoterapiji) in postanejo njegove vsebine ponovno zavestne, ima človek občutek na novo pridobljene energije. [...] Kolektivno nezavedno pa je sestavljeno iz avtonomnih kolektivnih vsebin oz. arhetipov, ki iz svoje globine uravnavajo strukturo in dinamiko človekove psihe. Predstavljamo si jih lahko kot matrice, na podlagi katerih gradimo svoje osebne izkušnje. So kot vzorci ali sheme, po katerih se odvija življenje — rojstvo, odraščanje, iskanje partnerja in dvorjenje, razmnoževanje, skrb za svoje mlade, zrela leta, starost in smrt. So faze razvoja, stare kot človeštvo in enake za vse ljudi, vendar je osebna izkušnja posamezne faze individualna. Nekateri psihologi (Hillman, Somers, Wilber) celo pravijo, da ni osebnost tista, ki ima arhetipe, ampak so arhetipi tisti, ki nas imajo v svojih rokah ... Kadar vsebine iz kolektivno nezavednega področja pridejo v zavest, človeku ne dajo energijo kot razrešeni kompleksi, ampak jih čutimo kot tuje, čudne in včasih grozljive. (Vir: Arhetipi in kolektivno nezavedno, blog, 24. 2. 2011)

Ni komentarjev:

Objavite komentar