17. avg. 2012

The Exorcism of Emily Rose (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Pred ogledom sem se (menda upravičeno) spraševal, kdo neki je že ta Scott Derrickson. Spomnim se itak ne, grem gledat na splet in ugotovim, da gre za njegov celovečerni prvenec; pred njim ne posebno pozornost zbujajoči kratki filmi in nekateri scenariji, pozneje pa v čevljih režiserja še rimejk sci-fi klasike The Day the Earth Stood Still (2008) s Keanujem "Whoa" Reevesom, ki ga takisto ne poznam (in nekaj mi pravi, da bo pri tem tudi ostalo). Skratka, dokaj neobetavno. Si film ogledam, napis v najavni špici me prepričuje o "posnetem po resnični zgodbi", nekje po spominu se mi valjajo določene spodbudne recenzije in priporočila, in navsezadnje sem tudi velik ljubitelj žanra. Končni rezultat in sodba: bolje kot kamen v hrbet, a občutno slabše od naključne grozljivke na temo demonske obsedenosti. Hvala, bom zaenkrat kar ostal pri Izganjalcu hudiča (1973) in njegovih poznejših posnemovalcih, če že.



Glavna težava pripovedi ceneno televizijskega formata je bržčas v premalo razdelanem in k oportunistični čezlužni premočrtnosti nagibajočem se scenariju (Derricksonov sopisec in tudi sicer stalni sodelavec je Paul Harris Boardman), ki se ne more odločiti, ali bi bil naturalistična strašljivka o eksorcizmu (ki nas k sreči ne skuša impresionirati s posebnimi učinki in z gnusno eksplicitnostjo) ali pa predvsem sodna drama z moralno dilemo o sekularnem razmerju med cerkvenim in posvetnim pravom — na primeru nenadne smrti mladega dekleta (Jennifer Carpenter) po spodletelem obredu duhovnika (Tom Wilkinson), ki ga skuša zagnana odvetnica (Laura Linney) na vsak način in celo iz nekakšnih osebnih razlogov oprati krivde. Saj veste, načelno civilizacijsko-pravno vprašanje, podobno tistemu o izgnanstvu nekdanjega nadškofa Urana, ukazanem iz Vatikana: naj sveti mož ugodi volji kongregacije in verskega konsenza, ali pa je kot državljan vendarle podrejen ustavni tehtnici države, ne glede na lastno etiko in formalizme častitljivih cerkvenih institucij?
Malce preveč mirna in za svoje slabo premalo grozljiva zgodbica, ki adute pač stavi na realnost in pozabi, da bi morala Emily Rose svojo glavo zasukati za 360 stopinj. Edino tako bi ji namreč verjeli, da ne blefira. —Iztok



Dilema je seveda zanimiva, a film žal ne ponudi prav nikakršnega odgovora ali vsaj kolikor toliko artikulirane in kontroverzne večplastnosti, ki bi burila domišljijo in opozarjala na aktualne družbene relacije. Z najedajočimi stereotipi politično korektnih razprav o razcepu med ortodoksnimi in alternativnimi metodami (npr. zdravljenja), češ "kar deluje, že ne more biti sporno", tudi ne prinaša nič pretresljivo novega. Duhovnik se znajde na zatožni klopi, ker naj bi zaradi malomarnosti in odsvetovanja zdravniške terapije povzročil smrt preproste, pobožne študentke Emily Rose iz tradicionalne (po malem klišejske) podeželske družine. Ne boji se zase in se tudi ne brani zaporne kazni, rad bi samo "odkrito in javno povedal zgodbo o Emily" (kljub izrecni prepovedi pričanja s strani krajevne cerkvene hierarhije, ki se boji škandala), izrazito duhovno dojemljivi mladenki, ki so ji mračne sile naložile pokoro za grehe v imenu človeštva in ponudile izbiro — bodisi se odpove telesu, ki so ga naselile demonske prezence, ali pa trpi Kristusove muke ter tako in personam dokaže moč zveličanja v sodobnem razduhovljenem in moralno praznem svetu. Vse lepo in prav, ampak ali nismo govorili o legitimnosti posvetne sodne oblasti nad cerkveno doktrino (ne glede na to, kolikšno število privržencev ji zagotavlja vsaj moralno veljavo, če že ne uradne legalnosti) in o osebni krivdi duhovnika? Hm. Zapleteno dilemo porota in sodnica odpravita z naivnim zamahom roke, kot bi govorili o kraji sladoleda in ne o obtožbi za uboj iz malomarnosti, odvetnica (Lauro Linney so očitno pripeljali direktno iz sodne dvorane Prvinskega strahu veliko bolj suverenega Gregoryja Hoblita) pa v presenetljivi kontra-salomonski anti-klimaktični happy-end razsodbi najde celo tolažbo in etično zadoščenje zase, čeprav je izpričana ateistka. Pri moji veri, da me ni prepričala!

2 komentarja:

  1. Hja, tovrstnih filmov je pa res že malo morje :) Tega še nisem gledal, nekako pa me tudi tvoj opis ni prepričal, da bi si ga ravno močno zaželel. Čeprav Laura Linney je podatek, to pa.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kateri pa so kaj najbolj kvalitetni? Ok, valda Exorcist - kaj pa ostala priporočila?

    Mimogrede, ko sem bil desetletje mlajši sem naredil tekstovno avanturo (torej tista vrsta video-iger, kjer bral besedilo in pisno vnašal ukaze za napredovanje lika) ki se je dogajala v Rimu in si bil duhovnik, ki je izvajal eksorcizem na neki ženski, haha. Nostalgija... škoda da sem izgubil to igro, ker je bila čisto proper... ali pa jaz strašno hitro zadovoljen s svojimi izdelki ^.^

    A.

    OdgovoriIzbriši