29. avg. 2012

The Hunger Games (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Vem: zadeva ni več (tako zelo) aktualna. Enako kot večina filmov, o katerih pišem (že štiri leta in pol). A tistih šest rednih bralcev tega bloga menda ne vztraja zato, ker bi si želeli med prvimi slišati senzacionalistične informacije o svežih blockbuster uspešnicah, ki med najstniškim mlaskanjem pokovke in srkanjem Cσca·Cσℓe bučno oblegajo Kolosej. (Ali pač?) Poleg tega menim, da je za objektivn(ejš)o presojo nujna določena (časovna) distanca; in če ne drugega, mi ni treba povzemati vsebine, saj je film dovolj znan in so o njem pisali že blogerski kolegi. Živela lenoba in priskledništvo!

Ob izteku ene in bližajočem se koncu druge visokodobičkonosne najstniške franšize, dolgoživečega Harryja Potterja (2001-2011), ki je ciljno publiko rekrutiral že v otroštvu, z njo odrasel in jo izpustil šele ob polnoletnosti in komercialno uspešnega, a kakovostno veliko skromnejšega serijala Somrak, je svet potrebovalo nov franšizo, ki bi zapolnila nastalo luknjo. Veliki studii so zavohali kri že ob izidu prve knjige Suzanne Collins, Igre lakote so postale knjižna uspešnica in ameriški Lions Gate je v letu 2009, še pred izidom druge knjige, sprožil produkcijo prvega dela načrtovane trilogije. Sprva so načrtovali tri filme, a so se ob pogledu na do vrha napolnjene mošnjičke in skoraj 700 milijonov $ prihodka, ki bo na koncu gotovo še višji, premislili, in iz zadnje knjige »iztisnili« dva filma. Torej, trilogija v štirih delih, kot še ena od možnosti za maksimiranje dobička. —Goodfella


Brez nadaljnjega govoričenja: film mi je bil načeloma všeč, a me še zdaleč ni tako navdušil kot večino. Pri tem se povsem zavedam (boleče očitnega) dejstva, da nisem ciljna publika mladostniške pripovedi, ki v trendu filmskih franšiz išče tržno nišo med že ugašajočimi tovrstnimi sodobnimi produkti literarno-cineastične popkulture v slogu emo-vampirske sage Somrak ali čarovniškega epa Harry Potter. Torej menda smem biti kritičen vsaj do tistih prvin, ki predstavljajo merila za žanrsko zapovedan kontekst tovrstnih zgodb in niso jezikovno, generacijsko ali kulturno obremenjeni (ali pa vsaj ne bi smeli biti) s šablonskimi prijemi Hollywooda, ki s pridobitniškim redčenjem substance zadnje čase vztrajno nižajo kriterije, ne da bi se gledalci tega sploh zavedali.

Za začetek: družbeno-kritična dimenzija in jedka samoreferenčna medijska satira postmoderne konstrukcije realnosti s strani hegemonije (prikrito) avtoritarnih režimov — skozi prirejene televizijske resničnostne šove preživetja (katerih politične točke za priljubljenost v vase zaokroženem perpetuum volilnem mehanizmu prinaša gledanost) — sta mi seveda jasni in bi težko bili bolj očitni. Je pri tem kaj bistveno novega? Niti ne. Saj poznamo Lumetov Network (1976), Altmanov Nashville (1975), Weirov The Truman Show (1998), Allenov Zelig (1983), Stoneov Natural Born Killers (1994), Levinsonov Wag the Dog (1997) in tako dalje — ali pa, žanrsko konkretneje, v podobi medijske zabave za podjarmljene množice, ki s preusmerjanjem energije od gladiatorskih "iger (in kruha)" služi kot varovalo za odvračanje od socialnih nemirov, — npr. kultna Jewisonov Rollerball (1975) ali Glaserjev The Running Man (1987), da o brutalnem japonskem ekscesu (če že govorimo o civilizacijski prispodobi otroškega boja na življenje in smrt) Batoru rowaiaru (2000) ali kultni Brookovi klasiki Lord of the Flies (1963) niti ne govorim. Ampak do tod vse lepo in prav, kljub stereotipni reprodukciji znanih motivov; film je navsezadnje razmeroma verna priredba istoimenske knjige Suzanne Collins in njeno sporočilo je nadvse hvalevredno. Kar me že malce bolj moti, je njen širši dramaturški in vsebinski kontekst. Denimo močno pretiran razkol med naturalistično fiktivnim prikazom getoiziranega proletariata (razdeljenega v nekakšna upravna okrožja) na eni ter smešne tehnološko (preveč) napredne družbe dekadentnih hedonistov (z grotesknimi pričeskami in sterilno stripovskim videzom) na drugi strani. Če naj bo to vzporeden domišljijski univerzum (kot tisti v zgodbah J. R. R. Tolkiena ali Georgea R. R. Martina, s katerimi se občasno — skrajno neumestno, če mene vprašate — rado primerja knjige Collinsove), potem tak simbolično abstrakten oris še nekako vzdrži; če pa govorimo o konkretno človeški post-apokaliptični distopični civilizaciji, se mi zdi tak prikaz družbene evolucije ridikulozno nekredibilen (zlasti, ker se s številnimi kostumografskimi in scenografskimi podrobnostmi trudi biti verodostojen). Potem že lažje sprejmem politično alegorijo Herberta G. Wellsa o razcepu na rasi izrojenih ljudožerskih Morlokov (oz. lastnikov produkcijskih sredstev in kapitala) ter naivnih blondincev ljudstva Eloi (oz. izkoriščanega in nepismenega delavskega razreda) ter njihovi eksistencialni soodvisnosti; ali celo prispodobo slovitega Schaffnerjevega Planeta opic (1968) in njenega satiričnega razkola na rasi gospodarjev in sužnjev. Vzajemnost tako neskladnih in politično-gospodarsko neutemeljenih kast, kot so zatirana ljudstva Panema in njihova bizarna manjšina militarističnih elitistov v metropoli Kapitol, me zgodovinsko in sociološko (celo ob prizanesljivem filmoljubskem zamiku nejevere) nikakor ne prepriča; njeni vzgibi so bržčas stvar cenene vizualne fascinacije in hollywoodskega oportunizma, ki se je moral za blagajniško ugodno oznako PG-13 odpovedati tudi krvavi eksplicitnosti in jo je zvito nadomestil s kvazi-realistično tresočo kamero, politično korektnimi stiliziranimi kadri ter zoprno kratkimi montažnimi rezi. (Kot da bi bilo to dovolj za vtis "avtentičnosti". Doh.) Še enkrat: razumem, da gre za metaforo — ampak naj bo ta vsaj konsistentna z lastnim subtekstom in naj ne združuje konceptualno nekompatibilnih premis. Kaj torej ostane (razen obrtniško brezhibne podobe)? Navdihujoča zgodba o neomajnem uporu zoper tiranijo z lastnim zgledom (oz. pretkano manipulacijo predpisanih medijskih pravil igre) in prepoznavo veljave etičnih vrednot (ljubezen, sočutje, prijateljstvo, žrtvovanje) ter všečna igralska zasedba (Woody Harrelson, Stanley Tucci, Donald Sutherland, Josh Hutcherson), med katero močno izstopa nadarjena osrednja protagonistka Jennifer Lawrence. Med skoraj poltretjo uro trajajočim filmom se povečini sicer nisem nemarno dolgočasil, vendar si tudi nadaljevanj (iztočnice zanje so v razvodenelem in nedorečenem epilogu že sila nadležne) ne veselim pretirano in si jih skoraj gotovo ne bom ogledal — saj me pripoved ni do te mere pritegnila, z liki pa se tudi nisem strastno poistovetil. (A kot rečeno, za kaj takega je moj EMŠO za nekaj let previsok. Če me ima kdo za starega filmoprdca, pa se tudi ne bom baš hudo razburjal. Saj veste, visok pritisk in holesterol, pa to.)

2 komentarja:

  1. Še enkrat več se v celoti strinjava strinjava. Občutki so identični, le da si ti svoje vtise veliko lepše opisal in utemeljil.

    ... vendar si tudi tudi nadaljevanj (iztočnice zanje so v razvodenelem in nedorečenem epilogu že sila nadležne) ne veselim pretirano in si jih skoraj gotovo ne bom ogledal ...

    Same here.

    Pa hvala za The Modela ;)



    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi jaz se popolnoma strinjam. Film je recimo ok. Ampak ni pa to nekaj, kar bi dolgo nosil v spominu. Vsi tisti filmi, ki si jih naštel, pa so v določeni meri še vedno v spominu.

    Tako no, mal prisiljen se mi je zdel, kot da želi biti všečen in antologijski, kot da želi biti večji kot mu pritiče. In mestoma preide na tako trivio, da kar boli.

    Glede na prvi odstavek: ravno zato, ker ne pišeš (preveč) o kolosejevi ponudbi, si odličen in redno, obvezno čtivo. To časovno distanco pa tudi jaz gradim okoli novega Batmana ;)

    OdgovoriIzbriši