2. avg. 2012

The Hunt for Red October (1990)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Menda lahko občasno spontano izpovem kakšno osebno preferenco, ne da bi se moral vselej obremenjevati s siceršnjo (kot-da) objektivno argumentacijo lastnih mnenj — zlasti če gre za čistokrvno moško bojno podvodno akcijado oz. legendarni vohunski tehno-triler slovitega ameriškega knjižnega avtorja Toma Clancyja in nič manj slavnega režiserja Johna McTiernana? (In nisem edini.) Skratka: Lov na Rdeči oktober se mi zdi po vrsti — kakor so v razmiku vsega treh let tudi nastajali — tretji najboljši umotvor iz svete trojice McTiernanovih akcijskih one-ugly yippie-kay-yay motherfucker uspešnic (za Plenilcem in Pokončnim umiranjem) ter tretji člen zmagovalnega tria najboljših podmorniščin vseh časov (z zaostankom za Petersenovim kultom Das Boot, a z rahlo prednostjo pred Scottovo Škrlatno plimo), razen tega pa je tudi moja najljubša ekranizacija literarnih prigod strateškega analitika CIE Jacka Ryana doslej (med drugim bržčas zato, ker je bila prva; in ne zaradi nastopa enega od bratov Baldwin, mislim da Aleca, ampak kdo bi vedel).



Po vrsti si tako sledijo romani The Hunt for Red October (1984), Patriot Games (1987), The Cardinal of the Kremlin (1988), Clear and Present Danger (1989), The Sum of All Fears (1991), Debt of Honor (1994), Executive Orders (1996) in Red Rabbit (2002); filmske predelave dotičnih so za zdaj prišle do reboota franšize Vsota vseh strahov (2002) z Benom Affleckom v čevljih Jacka Ryana — in zavoljo čilega žolčnika mnogih ljubiteljev vohunskih zgodb Toma Clancyja upam, da bo pri tem tudi ostalo.

Clancyjeva zgodba (o civilizacijskih vrednotah, premagovanju politično-kulturnih predsodkov in prijateljstvu) je kljub svoji fiktivnosti sijajno zaokrožena in v kontekstu motivov hladne vojne med velesilama docela verodostojna; težko verjamem, da se je nekaterim filmskim studiem menda zdela preveč kompleksna za filmsko adaptacijo (eden od redaktorjev scenarija je bil vnovič tudi slavni John Milius, med drugim pisec Umazanega Harryja, Apokalipse in Conana) in so s produkcijo zavlačevali celih pet let od nastanka štorije. O njeni avtentičnosti priča še tedanja nejevoljna zadrega vrhovnih zastopnikov ameriške mornarice, ki so se svetovni filmski javnosti bali zaupati nekatere svoje TOP SECRET tehnične podrobnosti o tajni vojaški opremi in zmogljivostih. Recimo detajle notranjosti ameriških bojnih podmornic razreda Los Angeles in njihovih ustreznic na drugi strani, sovjetskih jedrskih podmornic razreda Акула oz. "Morski pes" (pri NATU so ga v lastnem protokolu imenovali s kodo Typhoon), največjih svoje vrste sploh. Ter manevrov z zaupnimi šiframi in taktičnih potez podmorničarjev (recimo "Crazy Ivan", hiter vzdolžni obrat plovila naokrog) v nenehni igri (pod)morske premoči med vzhodom in zahodom. Ali pa skrivnostnega neslišnega podvodnega pogona, ki ni nikakršna izmišljotina, temveč povsem resnična tehnologija magnetno-hidrodinamičnega (t.i. goseničnega) pogona, dejansko uporabljenega v nekaterih prototipih plovil (čeprav gre v knjigi Toma Clancyja za malce drugačen koncept, namreč niz hidro-reaktivnih turbin, t.i. pump-jet motorjev).

Once more, we play our dangerous game, a game of chess against our old adversary: the American Navy. For forty years, your fathers before you and your older brothers played this game and played it well. But today the game is different. We have the advantage. It reminds me of the heady days of Sputnik and Yuri Gagarin when the world trembled at the sound of our rockets. Now they will tremble again, at the sound of our silence.



Clancyjev politični nazor mi osebno sicer ni posebej blizu (je zadrt republikanec in častni član konservativne lobistične Nacionalne orožarske zveze; Charlton Heston in Michael Moore, pa to), a težko bi mu očital pomanjkanje tehničnega znanja ali smisla za razpredanje intrigantne mednarodne spletke, ki jo je režiser v vseh njenih širše političnih aspektih prelil v prepričljiv podmorniški akcijski triler. Fotografija starega mačka Jana de Bonta je sijajna, glasbena podlaga Basila Poledourisa (Conan the Barbarian, RoboCop) naravnost veličastna in zvokovna kulisa osupljiva (oskar za montažo zvočnih učinkov). Zvezdniška igralska zasedba sicer brez posebnih ekscesov brezhibno opravi svoje delo; zlasti izstopata sovjetski kapitan Sean Connery (kljub podobni pričeski in imidžu popolno nasprotje svojega trapastega lika v infantilnem Alcatrazu Zalivskega Mihe) in izvršni častnik Sam Neill, dopadljiv je tudi premišljeno umirjeni ameriški poveljnik Scott Glenn, duhovito diplomatski je svetovalec za državno varnost Richard Jordan — in seveda je tudi brat Baldwin povsem sprejemljiv. Sem koga pozabil (Stellan Skarsgård ima sicer stereotipno antagonistično, a dokaj postransko vlogo, Jeffrey Jones je hecen kot ponavadi, saboterskega kuharja Tomasa Arane pa se še najbolj spomnimo kot generala Quintusa iz Gladiatorja)? He he, le koga neki: Ryanovega mentorja in prijatelja, strahospoštovanje zbujajoči božji vokal Jamesa Earla Jonesa, brez katerega nobena prihodnja Jackova vohunska prigoda (četudi ga pozneje zamenja Morgan Freeman) ne bo več čisto prava.

6 komentarjev:

  1. Dober film, se strinjam z zapisom. Četudi so Clancyjevi romani povsem običajen šund (katerega strani med branjem resda kar letijo), imamo po njihovi zaslugi kar nekaj solidnih adaptacij. Škoda, da je neposrečena Sum of all Fears za nekaj časa (do reboota, ki prihaja drugo leto; naslov Jack Ryan)). Bi si pa pisec, ki je v ZDA izredno popularen zaslužil prevod temeljnih del v slovenščino; nekaj podobnega se dogaja z Neilom Crossom britanskim avtorjem, najbolj znanem po scenarijih odlične serije Luther.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam (zato pa ocena 8/10), a bi si Clancyjev šund (ki je napet in zabaven) po verodostojnosti vseeno upal postaviti višje od npr. šunda Dana Browna (ki je poleg vsega še neizviren).

    OdgovoriIzbriši
  3. Ti bi moral tudi kakšne kritike knjižnih del pisat. :P

    OdgovoriIzbriši
  4. Seveda je na višji ravni, Dan Brown je s svojim osnovnošolskim slogom izredno nizko na tej lestvici. Rešujejo ga le izredno napete zgodbe (ki jih tudi sam itak požrem v dnevu, dveh).Drugače pa nisem apriori proti šundu, včasih paše tudi karkoli bolj sproščujočega, preprostega. Kot kakšen megalomanski blockbuster, katerega CGI je obratnem sorazmerju s substanco in se že med ogledom (četudi po možnosti uživaš) zavedaš da film pač ni vreden nič.

    OdgovoriIzbriši
  5. Mja točno Baya sem tudi mislil. Čeprav mi je bil njegov zadnji pogojno užiten film The Island. Transformeji so prepolni debilnih šal, dvojka je kar se tiče zgodbe še večja zmeda, medtem ko sem bil pri trojki (ki sem jo celo gledal v kinu) po uri in pol že popolnoma ravnodušen, ker sem bil prenasičen z akcijo, ki ni puščala nobene čustvene vibracije. Podobno kot z odločno predolgimi Bad Boys 2. Predhodnik slednjega je poleg Alcatraza njegov še najbolj užiten film. Pa tudi Armageddon je še kar kratkočasen (četudi je to najbolj tipičen Bayev film, se mi zdi), čeprav sem se ves film spraševal, če ne bi bilo lažje astronavte naučiti vrtanja, kot neke običajne modre ovratnike veščin astronavtike (ob vseh drugih nesmislih se ve).

    OdgovoriIzbriši