27. avg. 2012

Total Recall (1990)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

If I am not me, then who the hell am I?

Ironično, Philip Kindred Dick (1928—1982) ni doživel nobene ekranizacije svojih knjižnih del; za nenadno možgansko kapjo (pri čemer njegova večletna zloraba halucinogenov in alkohola bržčas ni docela zanemarljiv dejavnik) je umrl le nekaj mesecev pred premiero kultnega Iztrebljevalca — filma, za katerega mu med produkcijo ni bilo posebej mar in je tudi zavrnil pripravo scenarija zanj; vsaj, dokler mu ni Ridley pokazal nekaterih poskusnih posnetkov (menda sloviti otvoritveni prizor s preletom futurističnega Los Angelesa), ob katerih mu je vzelo sapo, češ kako je Scottova vizija "natanko taka, kot si je bil zgodbo sam predstavljal". Po tistem je Dick obrnil ploščo in se jel radostiti filmskega prikaza svoje zgodbe Do Androids Dream of Electric Sheep? — a ga žal ni bil deležen. Kot tudi ne filmov (poleg tukaj omenjenih) Confessions d'un Barjo (1992, po istoimenskem romanu), Screamers (1995, po kratki zgodbi Second Variety), Impostor (2001, po istoimenski kratki zgodbi), Minority Report (2002, po istoimenski kratki zgodbi), Paycheck (2003, po istoimenski kratki zgodbi), A Scanner Darkly (2006, po istoimenskem romanu), Next (2007, po zgodbi The Golden Man) ter The Adjustment Bureau (2011, po kratki zgodbi Adjustment Team) in drugih.



Kakorkoli: časovno drugega filma, posnetega po Dickovi kratki zgodbi We Can Remember It for You Wholesale, se je po scenariju avtorjev Osmega potnika Dana O'Bannona in Ronalda Shusetta (ki sta bila pravice za adaptacijo odkupila od tedaj še živečega Dicka) lotil Nizozemec Paul Verhoeven, svež in poln elana po svoji prvi veliki hollywoodski uspešnici RoboCop (1987). Predprodukcija Popolnega spomina je bila sicer živ obup, saj si je po finančni pušioni megalomanskega sci-fi epa Dune (1984) prosluli studio De Laurentiis še vedno lizal rane, k režiji so vabili Davida Cronenberga (ki je potem pri filmu anonimno celo sodeloval, marsovski mutanti in teroristični vodja Kuato so denimo njegova zamisel), za glavno vlogo so že novačili razne Patricke Swayzeje in Williame Hurte, scenarij pa je doživel nič manj kot 42 različic — potem pa je vzel vajeti v mišičaste roke Guvernator Švarcl, z impresivno poslovno-diplomatsko karizmo prepričal Carolco Pictures v nakup pravic za film (in med drugim menda osebno izbral Verhoevena, ki je potem dokončanje zgodbe zaupal še piscu Garyju Goldmanu) ter se kajpak zagrebel za glavno vlogo (ob minorni kompenzaciji 11 milijončkov zelencev, plus 15 odstotkov od prihodkov). Vse drugo je zdaj že zgodovina.

What's bullshit, Mr. Quaid? That you're having a paranoid episode triggered by acute neuro-chemical trauma? Or that you're really an invincible secret agent from Mars who's the victim of an interplanetary conspiracy to make him think he's a lowly construction worker? Stop punishing yourself, Doug. You're a fine, upstanding man. You have a beautiful wife who loves you. Your whole life is ahead of you. But you've got to want to return to reality.



Značilen motiv iz Dickovih zgodb je družbeno-politična satira v obliki brezčutnih vsenavzočih korporacij in spletkarskih avtoritarnih režimov; ter dvoumna eksistenca manipuliranega slehernika, ujetega v morasto paranoične predstave nejasne meje med resničnostjo in fikcijo, katerega identiteta doživlja metafizične preskoke v alternativne surrealistične svetove, izkustva fantomskih dvojnikov (slednje pripisujejo Dickovi travmi zaradi smrti njegove sestre dvojčice kmalu po rojstvu) ter jungovske strahove o kolektivnem nezavednem, skupinskih zablodah in nezanesljivosti subjektivne percepcije. Čeprav se film le v osnovnih premisah in likih opira na Dickovo zgodbo, je ohranil njeno sporočilnost in osrednje dileme sci-fi žanra: ali je stvarnost le sen znotraj sna (motivi večplastne realnosti oz. relativizma Baudrillardovega simulakruma so sorodni idejam Stanisława Lema, po katerih so se zgledovali ustvarjalci kiberpankovske Matrice) in ali so človekovi spomini referenčno jamstvo za objektivnost doživljanja sveta? Dicka je med drugim mučil strah pred (lastno) blaznostjo in izgubo racionalnega čuta; rešitve je iskal v transcendentalnih versko-duhovnih interpretacijah, pa tudi v različnih poživljajočih substancah (menda je vse knjige pred letom 1970 napisal pod vplivom amfetaminov; vtis zasvojenosti pa strnil v romanu A Scanner Darkly).

What do you want, Mr. Quaid? —The same as you; to remember. —But why? —To be myself again. —You are what you do. A man is defined by his actions, not his memory.



Sprašujem se, ali bi bil Total Recall njegovemu literarnemu očetu povšeči; in če bi bilo tako, ali bi ga nemara čislal zavoljo Švarcijevega performansa — ali pa kljub slednjemu? To je tudi sicer pogosta dilema pri legendarnih filmskih enovrstičnicah redkozobega štajerskega gorostasa — ki se pri zgodbah o mačističnem pogumu in reševanju težav z bicepsi (Conan the Barbarian, Commando, Terminator, Predator) nagiba močno njemu v prid; povsod tam, kjer naj bi pokazal trohico glumaške poistovetljivosti in karakterizacije svojih likov, pak bolj igra na karto (samo)parodičnosti in satirične pretiranosti (Kindergarten Cop, Twins, Junior, Jingle All the Way). Pri tukaj opisanem se v resnici ne morem odločiti, saj vloga povečini ne zahteva nabreklih mišic in testosteronskih obračunavanj, če že kliče vsaj po možatosti in odločnosti osrednje pretepaško-streljaške figure. No ja: tega, ali bi bil v njegovih čevljih (v izvirniku) bolj prepričljiv kdo drug, pač ne bom(o) izvedel(i) nikoli; zagotovo pa to ni Colin Farrell s spremljevalkama Kate Beckinsale in Jessico Biel (ki sta celo pomankljivo oblečeni manj zanimivi od dežurnih krivcev Ronnyja Coxa in Michaela Ironsida ter mlade Sharon Stone) v najnovejšem letošnjem rimejku izpod režijske taktirke Lena Wisemana — še enem nepotrebnem oportunističnem popkornovskem izbljuvku ameriške tovarne sanj. Moj skromni nasvet: totalno pozabite na kopijo in si raje zapomnite izvirnik, če že.

Ni komentarjev:

Objavite komentar