21. avg. 2012

Wall Street (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Slovita poslovno-finančna drama iz časa tik pred Črnim ponedeljkom na svetovnih borzah leta 1987 prav gotovo ni najboljši film slavnega Oliverja Stona — in meni osebno tudi ne najljubši nastop sicer sijajnega, nedvomno karizmatičnega Michaela Douglasa, čeprav je bil zanj deležen do danes edinega zlatega kipca za kakšno svojo vlogo (prejšnjega je dobil kot producent Leta nad kukavičjim gnezdom). Je pa zato menda pošteno reči, da Douglas z ikoničnim likom nadutega in brezkompromisnega prevzemnega investicijskega upravitelja Gordona Gekka (prav zaradi njega je moj končni vtis za točko višji) bolj ali manj nosi vso zgodbo na svojih plečih (čeprav naj bi bil, ironično, mišljen kot stranski lik) — vsi drugi so, če smem biti odkrit, nemarno dolgočasni in takojšnje pozabe vredni.

Greed, for lack of a better word, is good. Greed is right. Greed works. Greed clarifies, cuts through, and captures, the essence of the evolutionary spirit. Greed, in all of its forms; greed for life, for money, for love, knowledge, has marked the upward surge of mankind and greed, you mark my words, will not only save Teldar Paper, but that other malfunctioning corporation called the U.S.A.



Ampak če se vrnem k zgodbi: seveda je jasno, da gre za pretanjeno satiričen odsev nekega varljivo optimističnega in prenapihnjenega obdobja iz ameriškega gospodarstva, ko je kapital(izem) naivno predstavljal predvsem denarno izraženo vrednost namišljenih dobrin in virov — kar je v brutalni logiki pohlepa in dobičkonosnosti za vsako ceno (oz. vrednostjo delnic podjetja) nemara dalo slutiti, kje se skriva resnična ekonomska moč. (Gekko v slovitem govoru pred upravnim odborom tvrdke, ki jo je z odkupom večinskega deleža pravkar prevzel, z oportunističnim domoljubjem namiguje na ekspanzivno globalno politiko tedanje Reaganove administracije. Ta je z upoštevno deregulacijo in liberalizacijo tržišča skušala socialno skladno uravnotežiti stroške in prihodke na državni ravni, a je v resnici povzročila njeno zadolženost in še večjo konsolidacijo kapitala v rokah peščice najbogatejših.) Le da neskončno pohlepni Gekko — jasen simbol samozadostne in brezdušne korporativistične profitabilnosti, vnaprej obsojene na (moralni) propad, — tega ne počne (zgolj) v imenu gmotne ideologije "naravne selekcije" in nenasitne grabežljivosti dvolične zahodnjaške paradigme, temveč kot testosteronsko igro; kot kakšen novodobni Sunzi (oz. Sun Tzu, avtor Umetnosti vojne, ki ga Gekko večkrat citira) se bojuje na finančnih trgih zoper enako neusmiljene tekmece, da bi jih ponižal in zmagoslavno dokazal svojo premoč.
Da se Oliver Stone na tematiko spozna več kot odlično, ni treba posevej poudarjati, da je tale film izvrsten portret Reaganove Amerike, pa je z današnje distance super analiza. Elegantna, precizno narajena, dobro odigrana, gledljiva in seveda poučna delniška dramica, ki ji čas ne more do živega. —Iztok



Kar je seveda popoln bulšit; vsaj tako ridikulozen kot filmski prikaz adrenalinskega borznega dogajanja in stresne mačistične tekme v divji špekulaciji z delnicami podjetij (na osnovi zaupnih internih informacij) — ki v resnici nimata verodostojne stvarne podlage. Če se hoče kdo temu nasmejati, si lahko ogleda še vedno nepopisno zabavno Landisovo komedijo Kolo sreče (1983); če pa si želi bolj realnega vpogleda v sodobno kolesje investicijskega mešetarjenja (ki je pripeljalo do trenutne svetovne recesije), mu priporočam odlični Chandorjev Margin Call (2011). A navsezadnje Stone prinaša zgolj fiktivno premiso, ki je z leti sicer izgubila pridih ostrine, vendar je pridobila na satiričnosti; zlasti pa še vedno dovolj zabavno in z nepopustljivo dramaturško dinamiko prepredeno zgodbo. Škoda, da podobno pozitivne vtise težje namenim njenim protagonistom. Omembe vredna sta veterana Hal Holbrook in James Karen, pa tudi Martin Sheen kot načelni nosilec starševske avtoritete in poštenjak z neomajno integriteto (v prvem tovrstnem filmskem pojavu resničnega očeta in sina). Carlos Irwin Estévez aka Charlie Sheen, ki mora z infantilnim zbujanjem pozornosti v zasebnih škandalih kompenzirati igralsko nesposobnost, smrdi kot v večini svojih vlog (pri čemer ga verjetno prekaša le še brat Emilio); globokotonski James Spader in vselej briljantni Terence Stamp pa sta tako sramotno neizkoriščena, da se človeku milo stori. Še bolj se scenaristična nespretnost kaže pri (soigralkah iz Blade Runnerja) Sean Young ter Daryl Hannah, ki jima je notorični mizoginist Stone z docela neoprijemljivima likoma in s prazno interakcijo namenil betežno enodimenzionalno statiranje. (Se kdo spomni omembe vredne ženske vloge iz katerega od njegovih filmov?) Ne trdim, da sta ravno oskarjevski igralki, a bi gotovo mogli (in morali) pokazati veliko več; tako pa je Hannah v enem svojih najmanj posrečenih performansov za nameček odnesla zlato malino.

Film s proračunom 15 milijonov je svojim finančnim pokroviteljem prinesel skoraj trikratno vsoto, kar je razmeroma soliden dosežek. Predlani je Stone posnel njegovo nadaljevanje Wall Street: Denar nikoli ne spi (2010), katerega ogled pa me še čaka (oz. me od njega uspešno odvrača Shia LaBeouf).

8 komentarjev:

  1. Se kdo spomni omembe vredne ženske vloge iz katerega od njegovih filmov?

    Juliette Lewis - sej veš kje?
    ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. He he, prav imaš. A to je verjetno res edina izjema.

    OdgovoriIzbriši
  3. V Mallory kategorijo ne pade nobena. Zato je zapomljivo vroča Jennifer Lopez v U-Turn, medtem ko je Cameron Diaz zapomljivo bitchy v Any Given Sunday, po godu mi je tudi Courtney Love v Larryju Flyntu. Vsekakor pa nobene od naštetih rol, nebi označil kot vrhunski dosežek.

    OdgovoriIzbriši
  4. Cameron vsekakor, J-Lo meni osebno nikakor ne ;P sicer pa je bil tisti stavek mišljen bolj ironično kot dobesedno. Drži pa seveda, da Oliver raje namenja osrednje like moškim protagonistom, in trivia pravi, da sta imeli Darly in Sean pri snemanju Wall Streeta z njim bolj kot ne slabo izkušnjo.

    OdgovoriIzbriši
  5. A J-Lo potem zate preveč pakira zadaj,
    al kako? :D

    Oliver očitno bolje shaja z moškimi. To pojasni tri propadla zakona ...

    OdgovoriIzbriši
  6. Nadaljevanje se je trudil posneti v duhu časa in ni ravno nek presežek, vendar je Shia LaBeouf v njem še najmanj "tečen" od vseh njegovih igralskih kreacij. Zato je reč še kar gledljiva.

    Je pa kulski uvod in njega glasbena podlaga.

    OdgovoriIzbriši
  7. Hvala za spodbudo, mogoče si ga bom res ogledal tudi nadaljevanje. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Moj dvojček: http://paucstadt.blog.siol.net/2010/11/13/wall-street-dvojcek/

    Dvojka je slaba no, v spominu je praktično nimam več. Izvirnik je pa kult. Meni zelo všečen, sploh Gekko je hudičevo dober lik. Tale Shia je nasploh slab in menim, da je on kot nek podaljšek slavnega Sheena enostavno zmota in zgolj pretveza za mlade najstnice. A te takega filma že a priori ne želijo gledati :) Pa pustimo dvojko, enka je res kul in meni še danes zelo, zelo všečen film. Simbol 80ih, kakorkoli obrnemo, ni res?

    OdgovoriIzbriši