23. sep. 2012

Being Flynn (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

America has produced only three classic writers: Mark Twain, J. D. Salinger and me. I'm Jonathan Flynn. Everything I write is a masterpiece. And soon, very soon, I shall be known.

Leta 1960 v južnem predmestju Bostona rojeni ameriški pisatelj in pesnik Nick Flynn je po ločitvi staršev v rani mladosti odraščal brez očeta; njegova izčrpana in obupana mati je storila samomor, ko mu je bilo 22 let. Med brezciljnim tavanjem od ene službe do druge je slednjič kot prostovoljec pristal v enem od mestnih zavetišč za brezdomce in tam je nekega dne naletel na svojega očeta: še enega od mnogih zapitih, razcapanih nesrečnikov, ki tam iščejo zavetje pred mrazom, topli obrok in skromno prenočišče. Socialno stisko sodobne urbane eksistence in lastno grenko izkušnjo na poti odraščanja je opisal v avtobiografskem romanu Another Bullshit Night in Suck City, izdanem leta 2004; publikacija si je prislužila nagrado mednarodnega združenja književnikov PEN in je bila že prevedena v več jezikov. (V slovenščino za zdaj še ne, a izvirnik tudi pri nas dobite za slabih 10 evrov.) Po knjižni predlogi se je scenarija ob pomoči samega Flynna (ta se v kameo vlogi pojavi kot udeleženec terapevtske skupine odvisnikov) lotil režiser Paul Weitz (American Pie, About a Boy, Cirque du Freak: The Vampire's Assistant, Little Fockers) in je h glumaškemu sodelovanju razen Flynnove resnične soproge Lili Taylor pritegnil še Julianne Moore, Paula Dana in za nameček nič manj kot filmsko big kahuno Roberta De Nira.



Kar zadeva slednjega, mi je šel že rahlo na živce. Čeprav ga ne štejem ravno za najboljšega ameriškega igralca vseh časov in ga je večkratni soigralec Joe Pesci s svojim performansom gladko posekal v skoraj vseh skupnih projektih (Raging Bull, Goodfellas, Casino), se je kot svetovna legenda metodične Strasbergove šole na zrela leta že pošteno smešil v plehkih akcijadah, idiotskih komedijah in obče trapastih vlogah, kjer je z zvenečim imenom — in udobno sedeč na lovorikah nekdanjega slovesa — bolj ali manj prišel le še unovčit igralski ček. Tolikanj bolj zadovoljen sem bil ob potrditvi suma, da je Bobby nemara star prdec in lenuh, nikakor pa ne slab glumač — in tokrat je vnovič pokazal, da (še) zna. O čudoviti Julianne sploh ne dvomim (več), da vselej blesti, četudi ji je kdaj namenjena le obstranska vloga z razmeroma omejeno minutažo; zato pa sem bil ob nastopu mladega Dana, ki odlično parira strahospoštovanje in sočutje zbujajočemu De Niru, še drugič nadvse prijetno presenečen. Dano je nase opozoril že v pronicljivi komični drami Little Miss Sunshine (2006) in pozneje navdušil v sijajnem Andersonovem epu There Will Be Blood (2007); tokratna predstava pa je karakterno in čustveno verjetno njegova najzahtevnejša doslej.

He's seen this before. Bums sprawled out from drinking. But he's never actually stood over the blowers - let the hot air seep into his clothes. The air is sucked out of the library. Even on the coldest nights there is too much heat inside. It's another prison, these blowers, because once you've landed you can't leave. Because one step off the blower is cold, hypothermia code, now that you're sodden with steam. The blower is a room of heat with no walls. My father is an invisible man, in an invisible room, in the invisible city.

Tokrat se je Weitz kakovostno približal svojim najboljšim stvaritvam. Being Flynn je po moji oceni sodi v isto raven z že omenjenim V dobri družbi, a je vseeno konkretno slabši od njegovega najboljšega filma Vse o fantu. Dva najpomembnejša aspekta filma sta analiziranje odnosa oče-sin in zelo zanimiv vpogled v zakulisje delovanja centra za pomoč brezdomcem. Nicka so po materini smrti dohitele sence preteklosti in ko se mu pred očmi pojavi davno izgubljeni oče, se Nick mora dokončno soočiti z lastnimi demoni. Sprejeti očeta, takšnega kot je – kot ničvredno, vase zagledano, sovražno nastrojeno zgubo, ki si zatiska oči pred resnico. V tem procesu bo Nick dojel tudi marsikakšno resnico o samemu sebi, »arhiviral« preteklost in končno našel dovolj moči, za korak naprej. —Goodfella


Priznam: zgodbe o (odtujenih) očetih in sinovih se me običajno močno dotaknejo. Ampak koga se ne? Ali ne drži, da večino (odraslih) moških muči arhetipska dilema o razdvojenosti med dvema skrajnostima; ali bi namreč radi šli po vzorniških očetovih stopinjah, ali pa se ravno obratno trudimo, da ne bi postali taki kot oče? Mar nas ne tare mučna krivda ob moralni (ne)upravičenosti vsakovrstnih očitkov, bodisi eksplicitno ali zgolj v mislih namenjenih očetu? In ali ni res, da se v vsakem primeru sprašujemo, ali bomo — ne glede na vse — po nekakšnih nezavednih vzgojno-genetsko-socialnih nujnostih slednjič nezadržno postali enaki? (Na misel mi pride ganljiva Oliverjeva popevka Oprosti mi pape, brez zamere.) Ali ne drži, da nas v dno duše trga življenjski precep med spoštovanjem (in/ali ljubeznijo) do roditelja ter potrebo po lastni identiteti in razumevanjem starševskih premis privzgojenosti/prirojenosti?

Resnici na ljubo: film teh kompleksnih vprašanj ne razprostre do vseh potankosti (oz. v manjši meri kot bi si to nemara kdo želel); in tudi sicer ni povsem brez dramaturških nedoslednosti (npr. klišejski padec v zasvojenost in alkoholizem) in zgodbovnih spodrsljajev (npr. neproblematično in premočrtno odvajanje), ki zadevajo motive in odločitve protagonistov (med drugim tudi malce oportunistični srečni zaključek). A zato skozi zanimivo dvojno pripovedno perspektivo (očeta in sina) in ob sijajni glasbeni podlagi postreže s stvarnim prikazom urbanega životarjenja in bede sodobnega socialnega dna, brez vsakršne patetike in manipulativne jokavosti; z značajskim portretom frustriranega samooklicanega pisateljskega "genija" ter lastne zablode zanikajočega homofoba in rasista; ter z orisom strahov in dilem nadebudnega mladega pisca in pesnika, ki v vselej navzoči/odsotni senci zmotno poveličanega očeta išče lastno stabilno življenjsko in umetniško-ustvarjalno pot. Iskreno upam, da bo Weitz nadaljeval v tej smeri in se kinematografsko še nadgrajeval; medtem ko sta Dano in De Niro že polno zasedena z nekaterimi nadvse obetavnimi prihodnjimi projekti.

4 komentarji:

  1. Potem, ko ga je nekdo popljuval, sem ga prav zaradi tega razloga takoj preveril. Tudi meni dokaj dober in všečen film, se popolnoma strinjam z napisanim.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je bil tako, recimo da povprečen, čeprav drži, da je ta dvojni pogled očeta in sina sila všečen element. Sem ga pa gledal že pred časom in priznam, da mi ga prav veliko ni ostalo v spominu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hecno je to, da vsi zanič filmi, v katerih je Bobby nastopil v zadnjem desetletju prenašajo denar, medtem ko tisti, v katerih De Nira lahko občudujemo, ne dosežejo širšega kroga gledalcev. V to kategorijo paše naslovni, ali recimo Everybody's Fine.
    Paul Dano je zame konstantno dober, čeprav sem prebral kar nekaj negativnih o njegovih igralskih sposobnostih.
    Enima očitno ne ugaja naravno zmedeni izraz na njegovem obrazu.

    OdgovoriIzbriši
  4. Meni se zdi Dano prepričljiv, zmedeni izraz gor ali dol. Verjamem mu, karkršen je in kar predstavlja; celo v nič manjši meri kakor DeNiru. Ki ima pravzaprav tudi skoraj ves čas svoje kariere isti izraz na obrazu: gangster/bad-mofo. Če se preizkuša npr. v komediji, izpade absurdno, razen če igra karikaturo oz. parodijo samega sebe, npr. Njeni tastari, Analyze This ipd. Sem mnenja, da ima Pesci neprimerno večji igralski razpon.

    OdgovoriIzbriši